Praznik češenj: sladka rdečelična gospodična vabi v Goriška brda

Češnja je prvi spomladanski sadež, zato se je ljubitelji sezonskega sadja še posebej razveselijo. Menda so najzgodnejše prav tiste iz Goriških brd, o katerih gre glas, da so jih častili že na cesarskem Dunaju, z njimi pa so se na družabnih srečanjih sladkali tudi elitni sloji v daljnem Sankt Peterburgu in nekoliko bližnji Pragi.

Briška kraljična ima zato še danes povsem upravičeno svoj praznik.

Na Goriškem so pred prvo svetovno vojno pridelali približno 3500 ton češenj na leto, zato z izvozom v evropske prestolnice ni bilo večjih težav. Že takrat je po ljudskem izročilu menda obstajala posebna poštna služba za naročanje novih pošiljk iz Goriških brd; domačini so z veseljem nabirali in pošiljali češnje, saj je bil slastni sadež pri hiši dober vir zaslužka. Med prvo in drugo svetovno vojno je pridelava pri nas domnevno znašala kar 7200 ton, od tega so jih na leto menda izvozili od 1600 do 3100. Najbolj »krizno« obdobje za češnjo pri nas je bilo po mnenju strokovnjakov v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, saj je pridelava drastično upadla. Po letu 1980 in v 90. letih pa se je s pojavom šibko rastočih podlag – na katerih vzgajamo nižja drevesa, zaradi česar je tudi obiranje lažje in hitrejše – zanimanje za sajenje češnje spet opazno povečalo.

Da bo treba briškemu sadjarstvu – ob opazni krizi vinogradništva in vinarstva v zadnjih letih – v prihodnje posvetiti še več pozornosti, priznava tudi tukajšnji župan Franc Mužič. »Tako smo pred nekaj leti v občini začeli ponovno spodbujati odkup sadja, letos ga bomo organizirali že tretje leto zapored. Vsi pridelovalci češenj in drugega sadja namreč nimajo dovolj časa, da bi to peljali na trg in ga tržili,« pravi župan.

Seveda poleg češenj po njegovih besedah v najzahodnejšem delu države dobro uspeva tudi drugo sadje, denimo, marelice, hruške, fige in kaki, v zadnjih letih jim je ponovno uspelo uveljaviti oljko, od letos pa so v Goriških brdih bogatejši tudi za novoustanovljeno sadjarsko društvo. »Prepričan sem, da bo sadjarstvo v nekaj letih dobilo tisto pravo mesto, ki ga je imelo v zgodovini,« je optimističen Mužič. Ima pa briško sadje že zdaj svojo blagovno znamko. In prav je tako, saj poleg približno dva tisoč hektarov vinogradov, s katerimi so zasajeni briški griči, tu uspeva tudi že okrog 600 hektarov sadovnjakov.

Sedem tednov obiranja češenj

V češnjevih nasadih imajo te dni precej dela. Na kmetiji Aleksija Mavriča v Kojskem, kjer imajo na 3,5 hektara zasajenih že skoraj tisoč češnjevih dreves – od tega 430 novih – namreč vsako leto prodajo od 12 do 15 ton češenj, poleg tega ta sladki sadež tudi predelujejo, in sicer za marmelade, češnjev liker, češnje v žganju, pralineje... Češnje tako obirajo kar sedem tednov.

»Na vrhuncu sezone si pomagam tudi z najeto delovno silo, a tu so problemi, saj nekateri niso dovolj poučeni, kako se sadež obira, drugi pa so premalo delavni. Treba je biti hiter, spreten in natančen, poleg tega moraš ločiti češnje po kakovosti in velikosti. Sicer pa jih je treba brati s peclji in pri tem paziti, da se ne poškodujejo vršički, saj češenj v tem primeru prihodnje leto ne bo več,« poudarja Aleksij Mavrič.

In koliko češenj v eni uri nabere izkušena Brika? »Tudi od dvanajst do petnajst kilogramov, seveda s tako podlago, kot jo imamo v naših sadovnjakih, kjer so drevesa nižja. Najeta delovna sila po navadi na uro obere od devet do deset kilogramov, seveda če so delavci pridni,« se glasi odgovor. Češnje iz Mavričevih nasadov imajo tudi lastno blagovno znamko: »Ugotovili smo, da briška češnja, ko pride na trg, potrebuje ustrezno garancijo. Zato smo ustvarili blagovno znamko Briška hrustavka, zraven katere je garancija, da je češnja res iz našega sadovnjaka. Poleg tega imamo še deklaracijo z datumom obiranja. Prizadevamo si namreč, da bi bile danes nabrane češnje jutri že prodane. Zaradi embalaže so naše češnje tudi bolj obstojne od tistih, ki so na tržnici ob dvanajsti uri že čisto pregrete od sonca in zato tudi manj kakovostne,« dodaja. Cene češenj pri Mavričevih se letos gibljejo od treh do petih evrov za kilogram.

Letos prvič tudi briška poroka

Sicer pa bo praznik briške sadne kraljice letos še prav posebno pester in bogat. Zanimivo dogajanje se bo začelo v petek, 1. junija, ob 20. uri na gradu Dobrovo, kjer bodo odprli razstavo z naslovom Ta veseli dan: prikaz briških ženitovanjskih šeg od konca 19. stoletja do 70. let 20. stoletja avtorice Tanje Gomiršek, za nameček pa še razstavo Midva likovnega društva Dablo.

Dogodek bo nekakšen uvod v briško poroko, ki jo v sklopu letošnjega praznika češenj pripravljajo prvič. Sta pa že znana zmagovalca vseslovenskega izbora: največ glasov sta dobila prav domačinka Silvija Kumar iz Zgornjega Cerovega in Tadej Kranjc iz Dolenj pri Ajdovščini. »Za sodelovanje se nisva odločila sama, pravzaprav so naju prijavili drugi. Za kazen bodo zdaj najini priči,« pravita bodoča ženin in nevesta, ki se bosta po tradicionalnih briških šegah in navadah poročila 9. junija. Praznik češenj bo imel poleg poroke še druge vrhunce. Naj med njimi omenimo 17. kolesarski maraton češenj iz Ljubljane na Dobrovo (2. junija), osmi pohod Od češnje do češnje in dan odprtih kleti (3. junija), kronanje kraljice češenj (8. junija), tržnico z briškimi pridelki in razstavo češenj (9. in 10. junija) ter karavano starodobnih vozil, tradicionalno povorko briških vozov in skupni nastop godb na pihala (10. junija).