Spanje na strehah Arabije

Arabski svet je poln hiš z ravnimi strehami, iz katerih štrlijo ostanki železa ter tako dajejo vtis nedokončanosti in morda celo zanemarjenosti, a takšen videz služi prav posebnemu namenu.

Znano je, da imajo Arabci velike družine in s takšno nedokončanostjo zgradb si najlažje zagotovijo širjenje hiše. Ahmed, ki sem ga spoznala na poti po Siriji, mi je vse natančno pojasnil: »Veš, Nina, v življenju se je treba znajti. Hiše puščamo nedokončane in brez strehe, ker jih tako veliko lažje povečamo. Na zgornjo ploščo preprosto dogradimo novo nadstropje in s tem najhitreje in z minimalnimi stroški dobimo nove sobe.«

Takšno širjenje in večanje hiše se lahko kar nekajkrat ponovi in tako iz nekoč nizke hiše z leti dograjevanja nastane skoraj stanovanjski blok.

»No, ta 'nedokončanost' služi še enemu namenu,« mi potihoma, skoraj v zadregi in s skrivnostnim nasmeškom na obrazu pove Ahmed. Vse dokler so hiše »nedokončane«, so lastniki oproščeni plačevanja davka na nepremičnine in tako povsem preprosto in zakonito goljufajo državo. Ni kaj, ljudje se znajdejo, in kot kaže, to velja ne glede na njihovo veroizpoved in nacionalnost.

Na strehi, iz oči v oči

Arabci pa ne slovijo le po svoji iznajdljivosti. Že stoletja so pretkani trgovci in o tem me prepriča vsaka nova pot, ki me ponese v njihov svet. Način gradnje ravnih streh namreč s pridom izkoriščajo tudi za dodaten zaslužek, ki jim ga prinašamo predvsem »nizkostroškovni« popotniki. Na svojih strehah nam brez pretiranih stroškov uredijo skromna prenočišča, ki veljajo za najcenejšo obliko nastanitve. Poslužujemo se jih predvsem tisti, ki se glede odločitve, kje bomo spali, odločimo zgolj na podlagi cene in smo zaradi kakšnega privarčevanega evra zadovoljni z »udobjem«, ki nam jih takšna prenočišča nudijo.

Ne glede na to, ali se potepamo po Maroku, Egiptu, Jordaniji ali Iraku, je spanje na strehah nekaj povsem običajnega. Ne gre za novost, zadevo poznajo še iz antičnih časov, ko so se ljudje takšnega prenočevanja posluževali predvsem v najbolj vročih poletnih mesecih. Še dandanes lahko pri marsikaterem domačinu opazimo to navado; klimatska naprava je med večino prebivalcev še vedno luksuzna in nedosegljiva dobrina, zato jim takšno spanje pomeni dobrodošlo osvežitev.

Strešna ležišča za popotnike se med seboj lahko kar precej razlikujejo. Nekatera so pokrita in nam nudijo nekaj zavetja in zasebnosti, druga so povsem odprta, družbo pa nam delajo satelitske antene in zbiralniki za vodo. Nikakor pa ne moreš prezreti čistoče oziroma nečistoč, ki je pogosto največji problem. Ležišča so narejena iz starih vzmetnic ali debelejših pen in opremljena s prašnimi odejami, ki stresanja in pranja niso videle, odkar so bile prinesene iz trgovine. Nedvomno niso primerne za alergike na prah in pršice. Priznam, da sem včasih res močno obžalovala, da v nahrbtnik nisem dala še spalne vreče.

Za spanje na strehi se ponavadi odločim, ko mi potovanje zaradi primanjkovanja financ skorajda splava po vodi. Tako na poti močno zategnem pas in se s takšnim načinom odrekanja udobju vseeno lahko odpravim na potep. Konec koncev potujem zato, da spoznavam nove kraje in ljudi, in ne zato, da preživljam čas v svoji sobi. Tako je spanje na strehah v arabskih deželah zame postalo že skoraj stalnica. Prav zanimivo je, kako se popolni tujci med seboj stiskamo, natlačeni kot sardelice, in se iz oči v oči gledamo na nekaj centimetrov razdalje in to pravzaprav nikogar izmed nas ne moti. Svojemu sosedu se le nasmehnemo, skomignemo z rameni in mu zaželimo lahko noč.

Še danes se spominjam nekega večera sredi Amana, jordanske prestolnice, ko me je med pripravljanjem k spanju zvilo v trebuhu. Kot nalašč sem bila ravno takrat na eni izmed najslabših streh od vseh dosedanjih poti. Nekaj časa sem se prepričevala, da ni nič narobe, že naslednji trenutek pa sem zdivjala do najbližjega stranišča. Glede na čistočo bi se mu bilo skoraj bolje izogniti, a v takšnih mučnih trenutkih postane človeku povsem vseeno. Rjava umazanija je prekrivala ploščice, zaradi katere je bilo skoraj težko prepoznati njihovo barvo, straniščna školjka pa že dolgo ni bila več bela. Večino noči sem tako dežurala na tistem kvadratnem metru in od vsega hudega na trenutke zvita v klobčič zaspala na tleh. Sredi noči so mi družbo delali zgolj ščurki, in čeprav mi vzbujajo paničen odpor, jih skoraj nisem opazila. Po nekajurnih mukah sem se končno spravila k sebi in se odvlekla nazaj do ležišča. Pokrila sem se z odejo, ki je bila zaradi prahu že povsem trda in me je tako še dodatno prepričala, naj se ne trudim zamenjati dnevnih oblačil s tistimi za spanje. Zaradi vetra, ki je vel po tleh in pihal naravnost vame, sem si poveznila še kapo na glavo. Utrujena sem končno zaspala in, kot je bilo videti, tudi moj želodec. A kot že mnogokrat doslej me je iz dremeža prehitro zbudil klic iz sosednjega minareta, ki se je dvigal le malo nad mojim strešnim prenočiščem. Mujezin je vernike vabil k prvi jutranji molitvi.

Čeprav je bil zunaj še mrak, ni bilo več dosti časa za počitek.

Nova streha, nov mujezin

Za dobro jutro me je čakalo še eno presenečenje; prihitel je Jasmir, lastnik mojega strešnega prenočišča, in me v polomljeni angleščini hitel spraševati, ali sem v redu. Kot kaže, je kljub skrbi, da me nihče ne bi opazil, nekdo vendarle opazil moje ponočevanje. »To je zate, za tvoj želodec,« mi je pred nos pomolil navadni jogurt, ki naj bi mi zaradi probiotikov umiril želodec. Malce v zadregi sem se mu nasmehnila in se zahvalila. Presenečena in očarana nad njegovo skrbnostjo in prijaznostjo sem se poslovila od prijetnega možakarja in se nekoliko zdelana od težke noči z nahrbtnikom na ramah podala v nov dan.

Ta me je ponesel do nove strehe, do novega mujezina ter do povsem nove dogodivščine. Navsezadnje nam poleg nepozabnih spominov in pristnosti lahko ravno prenočišča na strehah ponujajo najlepše razglede, ki nam jih včasih lahko zavidajo celo tisti v hotelu s petimi zvezdicami.