Milijarda brez posledic?

Slovensko posojilo IMF: Banka Slovenije naj bi bila zgolj posrednica iz Frankfurta v Washington.
Objavljeno
12. oktober 2013 21.38
dr.uože Mencinger 24. september 2013
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo
Ta teden slovenska vlada ni sprejela proračuna, kar ni bilo posebno presenetljivo, saj vseh virov zanj še sploh niso uzakonili. Zato pa je toliko bolj presenetljivo sprejela sklep, da lahko Banka Slovenije Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF) posodi do 910 milijonov evrov.

Število je za slovenske razmere srh vzbujajoče, saj je skoraj tako visoko, kot naj bi drugo leto znašal proračunski primanjkljaj. Ta bi se torej lahko z eno potezo podvojil. A strah za to je očitno odveč, saj posojilo ne bo šlo iz proračunskega denarja.

Pojasnilo Banke Slovenije, kaj posojilo pomeni, je bilo suhoparno in bolj slabo razumljivo: »V skladu z zakonom o članstvu Slovenije v IMF sredstva za vplačilo bilateralnega posojila zagotovi Banka Slovenije, ko jo k temu pozove IMF. Banka Slovenije denar za posojilo zagotovi z emisijskega računa. Za ta znesek se povečajo obveznosti Banke Slovenije do evrosistema. Bilateralno posojilo v bilanci Banke Slovenije predstavlja naložbo – terjatev do IMF. Torej se sredstva za vplačilo bilateralnega posojila ne zagotavljajo iz proračuna.«

Za razlago, kaj to pomeni, smo vprašali profesorja na ljubljanski pravni fakulteti, ekonomista dr. Jožeta Mencingerja. Spomnil je, da so se države članice – teh je 188 – že pred časom zavezale, da bodo IMF dale več denarja za pomoč državam v težavah in nerazvitim državam, če ga bo potreboval. Očitno pa v tem primeru ne gre za to, da bi sklad denar dobil od držav članic, ampak od Evropske centralne banke (ECB), temelja evrosistema. Verjetno sta se torej IMF in ECB dogovorila, da bo prvi dobil 150 milijard evrov od druge.

Denar bo potoval tako, da bodo države dobile denar od ECB – slovenski delež bo lahko znašal največ 910 milijonov evrov – in ga posredovale naprej do IMF. Pri tem se takoj postavi vprašanje, zakaj denarni sklad s sedežem v Washingtonu denarja ne bi mogel dobiti neposredno od centralne banke s štabom v Frankfurtu. Mencinger odgovora ne pozna, meni, da direkten prenos onemogočajo kakšni predpisi.

»Za Slovenijo to posojilo najbrž ne pomeni nič posebnega. Na eni strani si bo nekaj izposodila in na drugi strani nekaj posodila naprej. Proračunskih posledic torej ne bi smelo biti,« je dejal Mencinger. Pri vsem skupaj pa ga je najbolj presenetila višina posojila.

Filozof dr. Igor Pribac se je posojila lotil na bolj načelni ravni. Po njegovem prepričanju je treba po načelu pacta sunt servanda sprejete obveznosti spoštovati. Dejstvo, da se je k posojilu zavezala neka druga vlada, ne igra nobene vloge, saj se je vlada Alenke Bratušek držala tudi nekaterih zavez Janševe ekipe – predvsem vpisa zlatega fiskalnega pravila o uravnoteženju proračuna v ustavo –, čeprav se morda z njimi ne strinja.

Po Pribčevem mnenju je posojilo tudi signal kapitalskim trgom, da je Slovenija partnerica, ki izpolnjuje obveze. Če jih namreč ne bi, bi sporočala, da so razmere tako dramatične, da ne more izpolnjevati niti dogovorjenega. S tem bi v tujini, na tako imenovanih kapitalskih trgih, sprožili dvome tudi o spoštovanju drugih obveznosti.

Poleg spoštovanja sklenjenega pa Pribac domneva, da je vlado k temu, da je odobrila tako visoko posojilo, vodilo tudi načelo koristi. »Prepričan sem, da je Slovenija dobila neke vrste protiuslugo,« je dejal profesor na ljubljanski filozofski fakulteti.