Mojmir Mrak: »Če smo v slabem položaju, ni kriva EU«

Ekonomist meni tudi, da smo tisto, kar sta nam omogočili Unija in evro, izkoristili slabše kot primerljive države.

Objavljeno
27. april 2014 17.43
Ljubljana 14.5.2012, Mojmir Mrak foto: Tomi Lombar
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo

Slovenija je v EU vstopila z dobrim temelji, nato pa ni več znala definirati svojih nacionalnih prioritet na gospodarskem in zunanjepolitičnem področju, odgovornost za to pa nosi naša politika, meni ekonomist Mojmir Mrak, s katerim smo se pogovarjali o gospodarski evidenci naših deset let v Uniji.

Profesor, leta 2004 smo vstopili v EU kot najboljša učenka, po desetih letih pa smo najslabše ocenjeni od vseh 28 članic. Kako vidite teh deset let Slovenije v EU?

Odgovor ni enopomenski. Slovenija je bila res v končnem delu pogajanj ocenjena kot najboljša učenka, moramo pa vedeti, da je bil prvi del pogajanj z EU zelo travmatičen in leta 1999 je bilo letno poročilo izrazito kritično. Takrat so se zgodile streznitev in politične odločitve, da moramo opraviti svoje domače naloge. Slovenija je bila tedaj politično zelo enotna in je stvari reševala konsenzualno.

V EU smo vstopili dobro pripravljeni, tudi z dobro administracijo. Ni naključje, da je bilo Sloveniji ponujeno, da kot prva od novih držav članic vodi predsedovanje EU. Odločitev za evro, ki je zdaj negotova, smo takrat sprejeli relativno hitro in tudi to izvedli relativno solidno. Takrat smo vzpostavili vse dobre možnosti, da bi lahko dobro izkoristili svoje članstvo v Uniji in evroobmočju. Tu pa je nato nastalo vse več problemov.

Seveda, kaj je šlo narobe in zakaj?

Narobe je bilo, da nismo bili več sposobni določiti svojih nacionalnih prioritet na gospodarskem in zunanjepolitičnem področju. Od takrat do danes nismo pripravili resne strategije razvoja in resne strategije zunanje politike, ki pa je tudi ne moreš imeti, če nimaš strategije razvoja. Po vstopu v Unijo in evroobmočje – Nato tu puščam ob strani – smo prišli v položaj, ko smo bolj ali manj izpolnili osnovne cilje, postavljene ob osamosvojitvi.

Takrat smo se znašli na čistini in bi morali bolj jasno artikulirati svoje prioritete. Te moči pa očitno ni bilo. Ko smo vstopili v evroobmočje, se je makroekonomsko položaj v državi precej spremenil. Izgubili smo denarno politiko in v tem položaju postanejo druge politike, ki so še v naši pristojnosti – to pa so fiskalna in strukturne politike – precej bolj pomembne.

Te lekcije nismo vzeli. Nismo se zavedali, da so v monetarni uniji napake v fiskalni politiki in zaostajanje s strukturnimi spremembami precej dražji. Bile so tudi že napake pred krizo, spomnite se visokih stopenj gospodarske rasti, ko smo izkoriščali nizke obrestne mere in vzpostavili nevzdržen način gospodarskega razvoja.

... tudi vi ste opozarjali na škodljivo pregrevanje gospodarstva, recimo v letih 2005–2007 ...

Da, pa so me takrat uradne institucije zelo grobo zavrnile. Tip razvoja, ki ni bil uravnotežen, se je zelo jasno pokazal. Kar zadeva model razvoja, je Slovenija po vstopu v EU precej sledila vzorcu južnih držav EU in Jugovzhodne Evrope. Gospodarska rast je temeljila predvsem na domačem povpraševanju. Tedaj tudi o našem izvozu ni bilo veliko govora, povzdigovala pa sta se gradbeništvo in domače povpraševanje. In tako smo dobili pregreto gospodarstvo, ki je temeljilo na tuji akumulaciji in zadolževanju. Tu se Slovenija zdaj bistveno loči od drugih držav srednje Evrope.

Na katere države merite?

Na Češko, Poljsko, Slovaško, manj na Madžarsko.

Nanje smo včasih gledali rahlo zviška, zdaj pa nas prehitevajo ...

V 90. letih smo bili, kot se spomnim, celo vabljeni, da bi bili del tega višegrajskega procesa, pa smo to zavračali. Zdaj pa nas te države res prehitevajo po levi in desni, izjema je le Madžarska. In tu vidim še en problem našega bivanja v Uniji: mi v tem času nismo znali/hoteli vzpostaviti resne strateške povezave, vse stvari smo bolj ali manj počeli sami, brez strateške podpore.

Nobenega svojega kadra nismo spravili nikamor, saj noben kandidat ni imel dogovorjene podpore še s kom drugim. »Višegrajci« pa vedno kandidirajo z medsebojnim dogovorom, enkrat je to Poljak, drugič Slovak itd. Imajo neko politiko. Te države so se tudi veliko bolj uravnoteženo razvijale še pred krizo, bile so veliko bolj odprte za tuje naložbe in strukturne spremembe.

Med njimi so tudi države z evrom (Slovaška), kar kaže, da preprosto ni res, da je za naše težave kriv evro. Vzrok za naše težave je, da smo mi tisto, kar sta nam omogočili EU in monetarna unija, izkoristili precej slabše kot primerljive države.

Odpovedali sta torej naša politična in delno tudi gospodarska elita.

Politika v Sloveniji ima zelo velik delež odgovornosti za to. Žal nam ni uspelo razčistiti s svojo preteklostjo in polpreteklostjo. Ta politična razklanost Slovenije dominira pred tistim, kar je resnično v nacionalnem interesu. To se vidi tudi iz nedavne sestave državnega zbora, ko smo imeli v njem eno tretjino županov in skozi to smo vodili politiko razvoja od 60 do več kot 200 občin – kar je popolna neumnost.

Eden od ključnih razlogov za slabo črpanje kohezijskih sredstev EU je prav ta razdrobljenost Slovenije. Tu imam v mislih tudi kakovost projektov. Teh sedem let, ko smo imeli na razpolago zelo veliko denarja, ga nismo koristili na najboljši način. Druge srednjeevropske države so šle sistematično v velike projekte, pri nas pa nismo naredili enega resnega projekta.

Zakaj? Eden od razlogov je, da se ne znamo zmeniti med seboj. To, da zdaj nismo sredi gradnje drugega tira, je vsaj zame katastrofa. Katastrofa je tudi, da ne znamo zgraditi regionalnih centrov za ravnanje z odpadki. Tu se pozna ta razbitost na dvesto občin – in vsaka od njih je hotela svoje industrijsko območje.

Naše izhodišče je zdaj precej slabše, postali smo zelo zadolženi ... Kako naprej, v drugo desetletje v Uniji?

Točno, naša izhodišča so relativno slabša, kot so bila. EU28 zdaj ni neka zelo enotna skupina. Samo vprašanje časa je, kako se bodo razvile diskusije med državami z evrom in brez njega. Po mojem mnenju gre tu za neke koncentrične kroge. Pa tudi znotraj skupine držav z evrom, v kateri smo tudi mi, nastajajo vse bolj jasne delitve – a ne več na stare in nove, ampak na ravni »zadolženih« in »manj zadolženih«, geografsko je to vezano na razmerje med severom in jugom.

Zame je strateško velik problem, da smo iz države, ki je bila pred krizo – in tudi na začetku krize – del rešitve evroobmočja, postali del problema evroobmočja. Smo v skupini držav, ki je relativno močno zadolžena. Ta zadolženost bo postala dolgoročen kamen, ki nam bo onemogočal, da bi lahko tekli hitreje. To vidim kot problem za prihodnje desetletje.

Za nas to pomeni, da se bomo morali poenotiti, da bomo vedeli, kaj hočemo. Če pa bo ta delitev še naprej, ne vidim kakšne druge perspektive kot to, da bomo nekoč prišli pod neki bolj operativni nadzor mednarodnih finančnih institucij. To se ne bi zgodilo v mesecu, dveh ali enem letu, stvari so vsaj kratkoročno sanirane – a mi svojih ključnih domačih nalog še vedno ne delamo. Tudi tale strategija, ki jo imamo – ko samo čakamo, da bo višja gospodarska rast –, ne bo dosegla kakšnih resnih sprememb na bolje.

Je zdaj tudi evropski projekt pred generalnim remontom – v kontekstu bližnjih volitev?

Evropske volitve bodo naplavile zelo močno skupino, ki bo v negotovost postavila nekatere stvari, ki so se dogajale v Evropi. Osebno si želim, da ta skupina ne bi bila premočna, saj potem v daljšem času lahko postane negotov celoten evropski projekt, to pa bi bilo za Evropo zelo slabo. Evropa na dolgi rok ne more preživeti kot resen dejavnik v svetu, če ne bo združena, pa naj se imenuje Združene države Evrope ali pa kako drugače.

Če pa bo Evropa ostala razdrobljena, bo vse manj dejavnik v globalnih razmerjih moči. In to velja tudi za največje evropske države. In če Evropa hoče ostati globalni partner, bo morala razviti tudi mehanizem, ki bo temeljil predvsem na solidarnosti. Na srednji in daljši rok ne bo evropske monetarne ekonomije, če se ne bo eksplicitno oblikovala tudi skupna evropska fiskalna politika.

To, kar se zdaj dogaja z bančno unijo, je koristno, a ta projekt sam po sebi še ni dovolj. Da bi evroobmočje postavili na bolj dolgoročne temelje, nujno potrebujemo tesnejšo fiskalno povezavo in proračun evrskega območja! In to proračun, ki bo lahko igral vlogo stabilizatorja. Brez tega bomo imeli nenehno neko mešetarjenje, ki bo mednarodne finančne trge puščalo v dvomu.

Za težave Slovenije ni kriva EU, ampak mi sami.

To je pa treba zelo jasno povedati. Ključni razlog, da smo zdaj v takem slabem položaju, ni Unija. Imamo celo vrsto novih držav v EU, ki so dobro izkoristile svoje članstvo v njej, in spet bi omenil države Srednje Evrope, vključno s Slovaško, ki ima evro, in vključno z nekaterimi baltskimi državami.

Res pa so bile te države precej bolj pripravljene sprejeti strukturne reforme in se vključiti v mednarodne tokove. Pritegnile so neposredne tuje naložbe, medtem ko mi danes še vedno ne vemo, kaj bi radi. Brez tega je naš razvoj precej počasnejši in prehitevajo nas tisti, ki smo jih še pred desetletjem precej podcenjevali.