Nam preostane le še tretja opijska vojna?

Veliko tega se je spremenilo, odkar je kitajski cesar Qianlong leta 1793 napisal pismo angleškemu kralju Juriju III. in mu ga poslal prek Lorda Macartneyja, ki je vodil prvo britansko misijo na Kitajskem. V pismu je cesar zavrnil zahteve Združenega kraljestva, naj »Nebeško cesarstvo« odpravi trgovinske omejitve in odpre vrata za večji uvoz zahodnega blaga.

»Kot lahko na lastne oči vidi vaš veleposlanik,« je napisal Qianlong, »imamo vse in ne potrebujemo ničesar, kar izdelujete v vaši državi«. To je največja razlika med koncem 18. in začetkom 21. stoletja. Kitajska danes nima vsega in potrebuje veliko stvari, ki se jih zdaj izdeluje na Zahodu. Nekaj pa je kljub vsemu ostalo povsem enako kot pred 220 leti: Zahod povsem enako kot takrat od »Nebeškega cesarstva« zahteva, naj odpravi trgovinske ovire in na široko odpre poti za uvoz blaga na svoj veliki trg.

Kako Kitajsko pripraviti do liberalizacije trga

In tako kot je bilo Qianlongovo pismo uvod v prvo opijsko vojno, ki je izbruhnila štiri desetletja pozneje, tako se zdaj po svetu širi bojazen, da bi utegnilo biti srdito zbadanje s carinami med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in kitajskim voditeljem Xi Jinpingom uvertura v veliki trgovinski obračun, ki bi lahko obrnil na glavo celotno globalno ureditev. Metode se sicer razlikujejo od tistih, ki so jih kraljestva uporabljala pred dvema stoletjema, dilema pa je povsem enaka: kako Kitajsko pripraviti do liberalizacije trga, da bi lahko zahodne sile zmanjšale svoj veliki trgovinski primanjkljaj?

Trump pravzaprav zgolj nadaljuje misijo, ki se je začela v času pred ameriško prevlado, in za zdaj od »Nebeškega cesarstva« dobiva isti odgovor: Kitajska se bo proti zunanjemu svetu odprla samo toliko, kot si bo sama želela, in samo takrat, ko bo sama ocenila, da je za to napočil čas. Vsak pritisk bo prej kot h koncesijam vodil v vojno.

Čeprav druga največja gospodarska sila sveta danes ne more tako zlahka podpisati pisma, v katerem bi cesar ali predsednik izjavil, da »ne potrebujemo ničesar, kar proizvaja vaša država«, je mogoče po revanšističnih carinah, ki jih je vodstvo v Pekingu v ponedeljek uvedlo za več kot sto ameriških izdelkov (vključno s svinjino, sadjem, recikliranim aluminijem in jeklenimi cevmi), v hipu razbrati, da ni pripravljeno na veliko popuščanje, kakršnega od njega pričakujejo v Washingtonu. O odpiranju trga, kakršnega si želi Trump doseči za vsako ceno, za zdaj na Kitajskem ne razmišljajo.

Reformistične obljube iz dokumenta Kitajska 2030

Ameriški predsednik se je, kot to trdijo njegovi nekdanji svetovalci, odločil prisiliti Kitajsko, da izpolni svoje reformistične obljube, ki so zapisane v dokumentu, poimenovanem Kitajska 2030, dokumentu, ki so ga pripravili v sodelovanju med Svetovno banko in Razvojno-raziskovalnim središčem pri državnem svetu (osrednji vladi LR Kitajske). Dokument predvideva tržno preusmeritev bančnega sistema in državnih podjetij, reformo trga delovne sile, kjer naj bi poskrbeli za večjo mobilnost in varstvo delavcev tako na delovnih mestih kot takrat, ko ostanejo brez dela, povečanje kakovosti sektorja za raziskovanje in razvoj ter umestitev kitajskega finančnega sektorja v globalne reforme.

Če bi azijska sila v resnici upoštevala vse, kar je napisano v dokumentu iz leta 2012 (pred obdobjem Xija), bi bila Amerika med njenimi prvimi partnerji, ki bi globlje prodrli na veliki kitajski trg. Vendar pa vse to, kar se pravkar dogaja na Kitajskem, vodi v obratno smer od tiste, ki je napovedovala večjo rast zasebnega sektorja in spoštovanje treh temeljnih načel: odprtega trga, pravičnosti in enakosti, vzajemne koristi, globalne vključenosti in trajnostnega razvoja.

Dokument Kitajska 2030 celo ni nič več glavno vodilo, po katerem bi se ravnala Xi Jinpingova vlada, saj se zdaj veliko več pozornosti namenja programu »Izdelano na Kitajskem 2025«, ki so ga pripravili pred tremi leti. Ta program pogosto primerjajo s »četrto industrijsko revolucijo«, cilj programa pa je spodbuditi domači razvoj polprevodnikov in naprednih tehnologij, da bi se zmanjšala odvisnost od uvoženega znanja. Ker to neposredno pomeni zmanjšanje možnosti tujih družb, da bi v Kitajski registrirale svoje tehnologije, je hotela Trumpova vlada najprej ugotoviti, koliko intelektualne lastnine je bilo že ukradene, zato so sprožili preiskavo na podlagi sekcije 301 ameriškega zakona o trgovini.

Uvozne takse priznanje nemoči

Ko je trgovinski predstavnik Robert Lighthizer na podlagi omenjene preiskave objavil, da bodo ZDA uvedle uvozne takse za celo vrsto kitajskih izdelkov v vrednosti 60 milijard dolarjev, je bilo to posredno priznanje, da tudi ta predsednik ZDA pravzaprav ne ve, kako odpraviti problem, s katerim se Zahod muči dolga stoletja. Vse odkar je nekdanji ameriški državni sekretar John Foster Dulles preoblikoval teorijo o »mirnem sožitju« med socialističnim in kapitalističnim blokom ter ponudil doktrino o »mirni evoluciji« komunističnih držav s pomočjo svobodnega trga, se je vsak stanovalec Bele hiše oziral prek Tihega oceana v upanju, da se bodo na kitajskem Velikem zidu pojavila vrata za vstopanje zahodnega blaga – in tudi idej – v »Nebeško cesarstvo«.

Richard Nixon je že leta 1967 opazil, da »svet ne bo varen, vse dokler se ne bo spremenila Kitajska«, in dal Američanom nalogo, naj čim prej spodbudijo to spremembo. Georg H. W. Bush je bil prepričan, da »nobena država na svetu ne more od drugod uvažati blaga in storitev ter hkrati preprečiti vstopanje tujim idejam«, Bill Clinton pa je ugotovil, da bo »Kitajska znatno zaostajala, vse dokler ne bo dovolila popolne svobode mišljenja, sumničenja in ustvarjanja«.

Carinska vojna

In ves ta čas je dvostranska trgovina naraščala. Od osem milijard dolarjev, kolikor je znašala leta 1986, je leta 2016 že dosegla 578 milijard dolarjev. In ker je Kitajska vse več izvažala, se je tudi v Ameriki izkazalo, da »nobena država ne more od drugod uvažati blaga in storitev ter hkrati preprečiti vstopanje tujih idej«. Tako so Američani izvolili Trumpa.

To, kar sedanji ameriški predsednik počne s Kitajsko, bi lahko prej imenovali carinska vojna. Do trgovinske vojne je ostalo le še nekaj korakov, na katere so v Pekingu pripravljeni, če jih bodo primorani narediti. Ti koraki bi se nanašali na izdelke, ki ameriškim izvoznikom prinašajo največje zaslužke – na sojo, letala in avtomobile. Padec vrednosti na zahodnih borzah, do katerega je prišlo ob uvedbi prve skupine kitajskih carin, že kaže, koliko bo nadaljevanje takšne Trumpove politike na dva dela razdelilo Ameriko, pa tudi ves preostali razviti svet.

Ne glede na to, kako se bo v prihodnje razvijala ta drama, pa lahko že kar takoj odpišemo scenarij, po katerem bi Kitajska obrnila volan v smeri liberalizacije, ko pa je pravkar objavila, da se vrača na višjo stopnjo centralizacije. Mar po vsem tem resda preostaja le še tretje opijska vojna? In ne smemo pozabiti, da sta bili prvi dve pravi vojni s topnjačami in uničevanjem. Mar se mora vse to v resnici ponoviti?