Tiskane izdaje
Ljubljana – Položaj potrošnika nasproti kreditodajalcu se je z novim zakonom o potrošniških kreditih izboljšal, številna tveganja pa ostajajo. Potrošnike lahko, denimo, stisne v kot povišanje obrestnih mer. So se banke pripravljene prilagoditi njegovim potrebam po varnejših kreditih, so rešitev krediti s fiksno obrestno mero?
O pasteh potrošniškega kreditiranja so razpravljali predstavniki bank, finančnih institucij, države in potrošnikov. Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je v okviru koncesije za obveščanje in izobraževanje potrošnikov, ki jo sofinancira gospodarsko ministrstvo, organizirala strokovni posvet o potrošniških kreditih.
Če euribor vzame zalet ...
Boštjan Krisper, vodja oddelka za finance v ZPS, je poudaril, da obrestno tveganje povečuje finančno ranljivost potrošnikov. Večina dolgoročnih posojil je namreč s spremenljivo obrestno mero. Ker se bo cena denarja v prihodnosti gotovo povečevala (potrošniki pa so predvsem pri stanovanjskih kreditih zadolženi za zelo dolgo obdobje), so v nevarnosti, da na neki točki ne bodo več sposobni odplačevati posojila. Kreditov s fiksno obrestno mero, ki je odporna na spremembe referenčne vrednosti euribora, pa je med vsemi potrošniškimi krediti le manjši delež. Po podatkih ZPS ima samo sedem od petnajstih bank v ponudbi kredite s fiksno obrestno mero, pa še pri teh je vprašanje, ali jih aktivno propagirajo.
Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije. Foto: Mavric Pivk/Delo
Razliko med eno in drugo možnostjo je Krisper ponazoril z izračunom: euribor, ki skupaj z bančnim pribitkom določa obrestno mero, je trenutno še vedno negativen (–0,28 odstotka). V obdobju od leta 2000 je povprečno znašal dva odstotka, leta 2008 pa je dosegel svoj vrh pri 5,45 odstotka. Kako bi spremembo obrestne mere občutil kreditojemalec, ki odplačuje glavnico v višini 80.000 evrov s trenutno anuiteto 400 evrov na mesec? Če bi se euribor sčasoma povečal na povprečno vrednost v omenjenem obdobju, bi anuiteta zrasla za 20 odstotkov, če bi spet dosegel vrh, pa celo za 60 odstotkov! »Koliko potrošnikov je pripravljenih prevzeti tolikšno tveganje?« se je retorično vprašal Krisper.
Koliko stane predvidljivost
Dobra obramba pred obrestnimi tveganji so za potrošnika posojila s fiksno obrestno mero. A zakaj se jim banke izogibajo? Ne nazadnje tudi dajalcu kredita ni v interesu, da stranka ne more poravnavati svojih obveznosti. Stanka Zadravec Caprirolo iz Združenja bank Slovenije je pojasnila, da so banke pri odločanju o vrsti kredita zelo omejene. Vezane so na strukturo virov, iz katerih odobravajo kredite. In če so viri večinoma variabilni, nimajo instrumentov, s katerimi bi uravnavale vire, ali nimajo partnerja, ki bi jih zavaroval za večjo izpostavljenost. Če pa si vendarle priskrbijo ustrezna zavarovanja, so draga. In strošek se prenese na posojilojemalca.
»Odločiti se je torej treba, koliko smo pripravljeni plačati za dolgoročno predvidljivost. Ta stane, obe strani,« je poudarila Zadravec Caprirolova in ponazorila: »Viri bank so depoziti kratke ročnosti. V 70 odstotkih so to vloge na vpogled, saj so obrestne mere nizke in nihče več ne veže denarja. Kako naj banka potem dolgoročno, za dvajset, trideset let, jamči obrestno mero?«
Direktorica Združenja bank Slovenije (ZBS) Stanislava Zadravec Caprirolo. Foto: Tomi Lombar/Delo
Direktorici ZBS je pritegnil Matej Krumberger iz Banke Slovenije, rekoč, da banka ponudi, kar lahko, a ima tudi svoje obveznosti. Spoštovati mora svojo naložbeno politiko, njen ultimativni cilj pa je dobiček. Širšo paleto storitev lahko ponudijo banke s tujim kapitalom, tiste, ki so del večjih skupin, ki zavarujejo izpostavljenost. V zadnjem obdobju se po podatkih BS delež kreditov s fiksno obrestno mero med novo odobrenimi krediti vendarle povečuje. Tudi zato, je dejal Krumberger, ker je to v interesu bank, saj z višjo obrestno mero »popravljajo« svojo povprečno obrestno maržo.
Tveganj ni moč izključiti
Če banka ne more ponuditi fiksne obrestne mere – ali bo vsakemu potencialnemu kreditojemalcu ponudila kredit z variabilno obrestno mero? Novi zakon o potrošniških kreditih sicer natančno določa, kako mora banka pred sklenitvijo kreditne pogodbe informirati potrošnika ter mu jasno ponazoriti gibanje obrestnih mer v preteklosti in vpliv na anuiteto, a vprašanje je, kako to v praksi počno bančni komercialisti in tudi, ali v resnici vsi potrošniki, bolje poučeni in neuki, razumejo prave razsežnosti predstavljenih tveganj. Zaradi nizkih obrestnih mer v zadnjih petih letih namreč niso imeli tako slabih izkušenj, spomin pa težko seže kaj dosti dlje. Poleg tega marsikoga premamijo nižje obresti ob odobritvi kredita in dejstvo, da lahko dobijo večji znesek, zato se zavestno odloči za bolj tvegano različico.
Poleg obrestnega obstaja še veliko drugih tveganj, denimo izguba službe, bolezen ali smrt v družini. Teh pač ni mogoče izključiti. Noben zakon jih ne more, je poudarila Zadravec Caprirolova, in tveganja so na obeh straneh, pri dajalcu in jemalcu kredita. Pomembno pa je, da je ta dovolj ozaveščen in informiran ter da so jasno opredeljeni postopki, ko se pri odplačevanju zalomi.
Govorci so se strinjali tudi, da je še dovolj manevrskega prostora za družno obvladovanje in bolj uravnoteženo delitev tveganj (omejitev obresti navzgor in navzdol). Nujno je nadaljnje izobraževanje bančnih uslužbencev za odgovorno kreditiranje in splošno finančno opismenjevanje prebivalstva, od osnovne šole dalje. Po Krisperjevem mnenju pa bi bilo treba razmišljati tudi o ponudbi kreditov, ki bi se prilagajali spremenjenim razmeram na strani kreditojemalca.
