Tiskane izdaje
Eno največjih vprašanj britanskega izstopanja iz Evropske unije je, kaj bo z bankirji londonskega Cityja. V pričakovanju množičnega preseljevanja s Temze na Majno cene luksuznih nepremičnin v nemškem Frankfurtu že rastejo, razdeljevanje brexitovske pogače pa težko pričakujejo tudi v Dublinu, Parizu, Amsterdamu ter morda celo v New Yorku, Singapurju in Hongkongu.
Frankfurt ob Majni že zdaj gosti Evropsko centralno banko in nekatere največje nemške in druge banke, zato velja za enega najresnejših kandidatov za morebitne selitve brexitovskih bankirjev. Stranski učinek kot hitra rast cen luksuznih nepremičnin se kaže že zdaj. Te se sicer zvišujejo tudi v drugih nemških velemestih, a v Frankfurtu skoraj dvakrat hitreje, mesto pa celo razmišlja o spremembah delovne zakonodaje, prikrojene prav za takšna delovna mesta. »Pozor, Frankfurt, ameriški bankirji prihajajo!« so konec junija pisali v nemškem časopisu Die Welt, saj ima pet največjih ameriških investicijskih bank v Londonu zdaj kar devetdeset odstotkov vseh svojih zaposlenih v Evropski uniji.
Je Frankfurt res preveč dolgočasen za družine?
Tiskovna agencija Bloomberg je že navajala selitvene namene finančnih ustanov Morgan Stanley, Citigroup, Deutsche Bank, JPMorgan Chase, Standard Chatered, Nomura, Sumitomo Mitsui in Daiwa Securities. »Zaradi brexita bo v prihodnjih dveh letih v Frankfurtu ustanovljenih od tri do pet tisoč novih delovnih mest,« je za nemški časnik dejal Stefan Winter iz UBS. »Računam, da bo od dvanajst do štirinajst velikih bank povečalo ali na novo zasnovalo svojo navzočnost v Frankfurtu.« Podobne številke pričakuje tudi nemško združenje tujih bank, nekateri pa pričakujejo še precej višje številke, a za zdaj so to ugibanja.
Londonski Evening Standard navaja domneve Oliverja Petersa iz Peters and Peters Sotheby's Realty, da številni bankirji v nemškem mestu iščejo samska stanovanja: družine bodo morda raje pustili v zanimivejšem Londonu in se jim tam pridružili med vikendi. Tudi zaradi dolgočasnega slovesa, nemščine in morebitnega pomanjkanja druge potrebne infrastrukture naj bi se bankirji le neradi selili v hessenško mesto.
Res pa jim regulatorji EU lahko preprečijo načrte in Frankfurt morda ni tako dolgočasen, kot mu pripisujejo, poleg tega pa ni edini snubec brexitovskih bankirjev iz držav, ki v nasprotju z Veliko Britanijo hočejo ostati članice Evropske unije. Nekateri na prvo mesto postavljajo irski Dublin, resni kandidat za bexitovske bankirje pa je tudi Pariz, saj novi predsednik Emmanuel Macron za večjo privlačnost svoje prestolnice že razmišlja o nižanjih nepremičninskih in drugih davkov. Drugi od najresnejših evropskih tekmecev za londonski City omenjajo še Amsterdam.
Nova neodvisnost bo na koncu mogoče veliko stala
Slišati je tudi svarila, da bo »fragmentacija« evropskega finančnega prostora prizadela vse. »Selitve iz Združenega kraljestva bodo postopno spodkopale združevalni učinek finančnega ekosistema, ki mu v prihodnosti morda grozi prevrnitev,« opozarjajo v organizaciji The City UK.
Že njeno ime pove, da se zavzema za finančne storitve v Veliki Britaniji, zato morda ne bodo prepričali s trditvijo, da druga evropska mesta nimajo dovolj usposobljenih ljudi, kapitala in infrastrukture »za vzdrževanje finančnega ekosistema londonskih razsežnosti«. V organizaciji s sedežem – kje drugje – v Londonu pa kljub temu napovedujejo, da bodo največ pridobila neevropska finančna središča, kot so New York, Singapur in Hongkong.
Dejstvo je, da se londonskemu Cityju – in vsem britanskim podjetjem ter ustanovam – maje prost dostop do 19 bilijonov dolarjev vrednega gospodarstva Evropske unije in zato lahko izgubi podjetja, ki so otoško državo do zdaj videla kot izhodiščno točko za EU. Če se bo to zgodilo, ne bodo odšli le bankirji, ampak tudi številna s finančno industrijo povezana delovna mesta.
Britanci se tudi sicer bolj zavedajo neuresničljivosti brexitovskih obljub o mleku in medu po izstopu iz Evropske unije. Še naprej si lahko obetajo neodvisnost od pogosto slabo uravnoteženih sodb evropskih sodišč in »regulacijskega besnila« evrokratov, a so zadnje parlamentarne volitve potrdile, da zagovorniki novega britanskega nacionalizma že ob glasovanju o brexitu niso imeli res prepričljive večine.
Topljenje obljub o brexitu je medtem še okrepilo zagovornike obstanka v EU. Številni nasprotniki trdega brexita, ki ga vse bolj zagovarja konservativna premierka Theresa May, pa so glasovali za laburista Jeremyja Corbyna, čeprav se morda ne strinjajo z njegovim političnim programom.
Iz Londona se bo selila tudi Evropska bančna agencija
Matthias Matthijs z washingtonskega inštituta SAIS verjame, da je velik del britanskega gospodarskega uspeha iz preteklih tridesetih let temeljil na dostopu do skupnega evropskega trga in na uvozu tako visoko kvalificirane kot preproste delovne sile iz drugih delov Evrope, zdaj pa bodo morali ponovno sprejeti tudi velik del druge zakonodaje, vezane na članstvo v EU. Da ne bi še bolj oteževali sodelovanja z drugimi, bo ta morala biti v bistvu še naprej enaka evropski, navaja avtor, ne da bi imeli Britanci besedo pri njenem oblikovanju.
Veliko bo odvisno tudi od tega, kaj se bo dogajalo v Evropski uniji in evrskem območju, kjer si še posebno francoski predsednik Emmanuel Macron prizadeva za tesnejše združevanje. Pogajanja o tem bodo morda zapletala tudi prizadevanja posameznih držav za privabljanje agencij EU iz Velike Britanije, ki lahko kot Evropski bančni organ (EBA) tudi pritegnejo del brexitovskih bankirjev. Nemčija je že napovedala, da si bo prizadevala tudi za to, poleg Francije pa v vrsti že stoji tudi nekaj drugih držav z Luksemburgom na čelu, ki se je skliceval celo na pozabljeno zakonodajo iz šestdesetih let preteklega stoletja. Nepremičninski posredniki bi tudi zaposlene te in drugih agencij pričakali z odprtimi rokami, navadni državljani pa se lahko tolažijo, da jim finančna industrija prinaša visoke cene nepremičnin. Tudi takšno kislo, a resnično grozdje je del velikih kupčij, ki jih je sprožil britanski referendum za izstop iz Evropske unije.
