Tiskane izdaje
Vedno je imela veliko dela in veliko vprašanj, ki jih je dobila od lastnikov vrtov, tako da ne more reči, da se je število vrtov »masovno povečalo«, pravi Miša Pušenjak in dodaja, da so se z njimi včasih ukvarjali pretežno starejši ljudje, zdaj na njena predavanja prihaja vse več mladih: »Več je tudi tako imenovanega urbanega vrtnarjenja. Uveljavilo se je mnenje, da se splača vrtnariti, to ni več le hobi, češ imeli bomo vrt, ker so ga imeli tudi starši, čeprav se to ne splača, ker je zelenjava cenejša v trgovini ... Ljudje si želijo lastnega pridelka, ker želijo imeti kakovostno zelenjavo, z vonjem in okusom. Vrtnariti si želi vse več stanovalcev blokov. Vedo, da v trgovinah kupujejo zelenjavo, ki je prazna, ker tako dolgo potuje do polic, da propade velik delež vitaminov in drugih pomembnih snovi. Posebno pri solati se to dogaja zelo hitro,« pripoveduje o svojih izkušnjah s številnih srečanj z vrtičkarji.
Vedno več občin z vrtovi
Tudi v Skupnosti občin Slovenije že več let opažajo, da med občani na urbanih območjih narašča povpraševanje po vrtičkih na občinski zemlji. »Tudi s tem področjem smo se že ukvarjali, imamo tudi delovno skupino za vaške in urbane vrtove,« nam pove Barbara Horvat iz skupnosti. Popolnega pregleda nad območji, ki so jih občine uredile v vrtove, pa nima nihče, seveda tudi ne o številnih zelenjavno-sadnih vrtovih, ki ležijo ob zasebnih hišah. Po podatkih skupnosti je veliko občin vrtove na novo uredilo v zadnjih petih do desetih letih.
V Novi Gorici, na primer, oddajajo približno 40 kvadratnih metrov velike, ograjene in zorane vrtičke ob policijski postaji. Velenjčani so najprej dobili urejeno območje za vrtičke na območju Krajnca v Bevčah, kjer je okoli 80 parcel. Pozneje je občina uredila približno sto vrtičkov ob železnici, kjer je mogoče dodati nove. Nekako 30 kvadratnih metrov veliki občinski vrtički, ki imajo parkirišča in vodo, so praviloma rezervirani za lastnike in najemnike stanovanj v večstanovanjskih objektih za 20 evrov letne najemnine. Tudi občina Bled ima zemljišče z vrtovi, veliki so od 60 do 100 kvadratnih metrov, Vuzenica jih je za prebivalce blokov uredila na približno 1200 kvadratnih metrov velikem zemljišču. Novomeška občina je lastnica dveh takšnih zemljišč – v Šmihelu pri Novem mestu je prostor za 20 najemnikov, ki na leto plačajo po 80 centov za kvadratni meter. V občini Radovljica omogočajo najem vrtička na treh lokacijah v bližini naselja, zdaj imajo okoli 100 najemnikov, ki na leto za 100 kvadratnih metrov plačajo 25 evrov najemnine. Mestna občina Murska Sobota je v leta 2015 uredila vrtičke na Kopališki ulici.
Občina Izola je na svoji spletni strani prav te dni objavila javni poziv za najem mestnih vrtičkov za občane s stalnim bivališčem v mestu, kar je eden od pogojev razpisa, na katerega se lahko prijavijo do 5. maja. »Gre za projekt, ki je nastal na pobudo občine, ogledali pa smo si tudi nekaj primerov dobre prakse po Sloveniji. Na vrtovih so predvidene tudi lope, a te ne bodo postavljene v prvi, ampak v drugi fazi. Dostop do vode bo omogočen,« v imenu občine pojasnjuje Luca Stančič Kodarin. Predvidena najemnina bo 37,53 evra na leto. Po pojasnilih občine bodo vrtovi na zelenici ob hudourniku Morer, med stanovanjsko gradnjo in industrijskim delom območja južno od Prešernove ceste. Tam bodo najprej uredili 31 vrtov z okoli 40 kvadratnimi metri površine. »Gre za prvi takšen projekt v Izoli. Če bo zaživel, bo občina podobne vrtove v prihodnje zagotovila še na drugih lokacijah v mestu. Zaradi zelo velikega povpraševanja bomo vrtičke dodelili z žrebom.
Zaradi težnje po medgeneracijskem sodelovanju pa bodo vsi prijavljeni razdeljeni v tri skupine: do 40. leta starosti, od 40. do 65. leta starosti in nad 65. letom starosti. Proste površine bomo enakovredno porazdelili znotraj vseh treh skupin,« povedo v občini o podrobnostih. Izžrebali bodo 10 kandidatov več, kot je vrtov, drugi bodo na čakalni listi ostali do pet let, kolikor bo trajal zakup.
Meščani z motikami
Vrtove za meščane sta seveda uredili tudi obe največji mesti, Ljubljana in Maribor, meščani pa ne vrtnarijo le na njih, ampak prav tako na zemljiščih, ki jih oddajajo zasebniki, in kakor poudarjajo v Mariboru, sklad kmetijskih zemljišč. Ljubljana ima zdaj štiri območja z občinskimi vrtovi: Dravlje, Štepanjsko naselje, Ježica in Rakova jelša. V Dravljah in Štepanjskem naselju je po 65 vrtičkov, različnih velikosti, opremljenih z leseno lopo za shranjevanje orodja. Na Ježici je 258 vrtičkov, ki so opremljeni z zabojniki za shranjevanje orodja, pojasnjujejo na MOL. Na splošno velja, da vrtičke oddajajo na podlagi javnih razpisov. Občan, ki želi zakupiti vrtiček na posameznem območju, lahko odda pisno prijavo za zakup prostega vrtička.
Tri omenjene parcele za vrtičke so zdaj polno zasedene: »Mestna občina Ljubljana ima proste vrtičke različnih velikosti na Rakovi jelši. Zakupna cena znaša 0,7 evra za kvadratni meter na leto. Razpis za oddajo ponudb je objavljen in velja do 31. maja 2017. Če ne bomo oddali vseh vrtičkov, bomo razpis ponavljali do zasedenosti. Vsa druga območja pa so, kot smo povedali, že zasedena.« Na območju Rakove jelše je 320 vrtičkov, velikih od 25 do 75 kvadratnih metrov. Najemniki bodo poleg zakupa prispevali še za obratovalne stroške in upravnika; zneski bodo odvisni od velikosti vrta. »Obratovalni stroški na območju vključujejo redna vzdrževalna dela, odvoz smeti in čiščenje WC-kabin,« pojasnjujejo na Mestni občini Ljubljana.
V Mariboru so vrtički, ki jih upravlja javno podjetje za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, na petih lokacijah, vseh je nekaj manj kot 400: Morski jarek, Borova in Nova vas, Tezno, Studenci, Stražun. Vrtovi in vrtički so v povprečju veliki od 80 do 100 kvadratnih metrov. Najemnina za kvadratni meter znaša dvajset centov na leto, za 100 kvadratnih metrov zemljišča torej 20 evrov, pojasnjujejo: »Zemljišče, kjer so vrtovi v Morskem jarku in Novi vasi, je ograjeno. Prav tako je na teh lokacijah vodovodni priključek in najemniki plačujejo vodarino.« Vrtičke praviloma oddajajo prazne, morda ostane kakšna lopa za predhodnikom. Na njih tudi ni dovoljeno postavljati ničesar, razen manjše vrtne lope za spravilo orodja: »Praznih zemljišč za vrtičkarsko dejavnost v lasti Mestne občine Maribor ni. V zadnjem času je vedno več zainteresiranih za najem zemljišč za vrt.« Na območju Mestne občina Maribor oddaja zemljišča za vrtičkarsko dejavnost tudi sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.
Najboljša je prava mera
Po uradnih statističnih podatkih doseže Slovenija pri zelenjavi 38-odstotno samopreskrbo. »Ta podatek vključuje tudi zamrznjeno in vloženo zelenjavo. Če bi upoštevali le svežo, pa se samopreskrba približa 50 odstotkom, s profesionalno pridelavo na njivah in vrtičkih. To je sicer neuradna ocena, ki pa jo navajajo poznavalci področja. Samo za vrtičke ni nobenega podatka,« pove Miša Pušenjak o vrtičkarskem prispevku k samopreskrbi z vrtninami. K njej hodijo po nasvete popolni začetniki, ki o vrtnarjenju ne vedo prav nič, pa tudi ljudje, ki so vrtove podedovali od svojih staršev in jih že zato ne želijo opustiti. »Ti vrtovi so praviloma preveliki, včasih so bile družine velike, gospodinje pa niso bile v službi, kuhali so doma,« poudarja sogovornica.
Tudi izkušeni vrtnarji pa po njenih besedah delajo napako, ker začnejo saditi prezgodaj, ko je zemlja še hladna, čeprav je kopno, ker so zime zdaj pač vse pogosteje zelene: »Rečem jim, pomislite, ali ste včasih kdaj sadili pred 1. majem. Zdaj vsi hitijo, da ne bodo vrta obdelali pozneje kot sosed. Rastlina, ki jo posejemo ali posadimo v prehladno zemljo, bo bolj dovzetna za bolezni, ker jo slabe, mrzle razmere izčrpajo, tudi če se bo pozneje v rasti opomogla.« Žal se je tudi v vrtičkarstvu močno razraslo potrošništvo, dodaja Pušenjakova, zaposlena na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor: »Vsi bi radi v čim krajšem času pridelali čim več, čim hitreje, da bodo imeli pridelek pred drugimi. Jaz pa pravim, da vrtičkar ne sme strmeti k maksimalnim pridelkom, skrbi naj, da bo imel vse leto nekaj svojega pridelka, zdravega in okusnega. Prilagajati se mora okolju, vremenu, ki je pri nas zelo spremenljivo. Tiste, ki so letos spet preveč hiteli s setvijo, zdaj skrbi pozeba.«
Semena za setev na vrtu niso tako draga kot profesionalna, ki jih nabavljajo kmetje, še dodaja sogovornica, seveda pa je izdatek velik, če pri nakupu pretiravajo, potem pa jih zavržejo. »Vrtičkarji naj se ravnajo po kmetih, ki z dragimi profesionalnimi semeni delajo zelo preudarno. Naj ne sejejo nepravilno in tudi ne pregosto, da jim ne bo treba redčiti rastlin.«
Na napakah se učijo
Največje napake, ki jih delajo vrtičkarji, so pregoste setve oziroma pregosto sajenje sadik, prezgodaj sejejo na prosto, poudarja tudi agronomka Nataša Šink, strokovnjakinja za vrtnarske tehnologije in gojenje vrtnin iz Biotehniškega centra Naklo: »Pogosto premalo upoštevajo kolobar in se določena vrtnina prepogosto pojavi na isti površini. Vsekakor je dobro, da je načrt zasaditve, kolobar, pripravljen vnaprej, da ne razmišljamo vsako leto sproti, kaj je tam rastlo lani.«
Obe sogovornici svetujeta vrtičkarjem, naj razmislijo, koliko vrta v resnici potrebujejo. »Približno 40 kvadratnih metrov velik vrt zadošča za družino, za toliko zelenjave, kot je lahko sproti porabijo. Zdaj so zelo priljubljene dvignjene grede, na katerih ob pravilni sestavi podlage lahko pridelamo zelo veliko na majhni površini. Zelenjavo ves čas porabljamo in jo nadomeščamo z novo. Ker je na dnu grede veliko organske snovi, ki razpada, segreva rastni substrat in oddaja ogljikov dioksid, ki pospešuje fotosintezo. Ker površina ni velika, je kljub redni menjavi zelenjave dovolj že kaka urica na teden, da gredo oskrbimo. Najhuje je na velikem vrtu, ki ga začne preraščati plevel, časa za oskrbo pa ni,« svetuje Nataša Šink.
Za marsikoga je vrtičkanje hobi, dodaja sogovornica, na vrtu se sprostimo, če pridelamo še kaj užitnega, je sploh dobro: »Vsak hobi pa ima svoje stroške. Gledano ekonomsko vrtičkanje ni vedno upravičeno. Včasih je bolje, da kupimo že sadike kot semena, tako da nam ta ne ostajajo. Kupimo le toliko sadik, kot jih potrebujemo za naš vrt, poudarja sogovornica. To lahko pomeni manjši strošek kot nakup semena, še posebno če je vrt majhen. Sejemo pa zelenjavo, ki je porabimo več, na primer solato, špinačo in motovilec, in pri kateri presajanje sadik ni mogoče – recimo korenček in rdeča pesa. Med posajene sadike lahko posejemo še zelišča ali cvetlice žametnice, tagetes.« Tudi pri obdelavi vrtov se vseskozi pojavljajo nove tehnologije in znanje, dodaja Nataša Šink. Med najnovejšimi tehnologijami našteje cepljenke za večji pridelek na manjši površini, zastirko iz ovčje volne, ki prepreči rast plevela in ovira polže, dvignjene grede, domače hidroponske sisteme in globoko rahljanje tal namesto lopatanja.
Na svojem vrtu: solate ne kupujeta
Gospod Cveto Pavlin, žlahtni letnik 1929, se zjutraj odpravi na telovadbo, potem pa se od pomladi do jeseni razgibava še na vrtu, ki ga obdelujeta z gospo Tilko. Lahko rečemo, da je zdaj mestni vrtičkar, čeprav se je rodil na veliki kmetiji v okolici Gabrovke pri Litiji. Na Dolenjskem ob zidanici raste brajda, ki jo obrezuje sam, a to je treba znati, zato gre še k prijateljem.
Cveto Pavlin ima vrtiček na zasebnem zemljišču, ki ga lastnik oddaja vrtičkarjem. Foto Mavric Pivk
Iz Dravelj, kjer živita naš sogovornik in njegova življenjska sopotnica, se najprej odpeljemo čez izredno prometno Celovško cesto, potem pa še čez gorenjsko progo, nekaj časa še nadaljujemo po asfaltu med travnike, kjer se stikata ljubljanski mestni naselji Šiška in Bežigrad, nazadnje se po kotanjasti makadamski cesti pripeljemo do vrtička. Pogled navzgor skozi krošnje na daljnovode v bližini razkrije, da nismo v divjini, ampak blizu urbanega območja.Vrtiček, kakšnih 40 do 50 kvadratnih metrov, leži na zasebnem zemljišču, nad podzemljem, ki mesto napaja z vodami, zato pravo kmetovanje na njem niti ni mogoče, za vrtičke pa je ravnina kar priročna. »Z avtomobilom lahko pridem do vrta. To je dobro, ker tukaj ni vode, sem jo že pripeljal z Dolenjske. Tukaj nalovim nekaj deževnice, v vročini je hitro zmanjka. Najslabša je letina zaradi suše, polže poberemo z rokami,« pravi sogovornik. Na vrtičkih malo naprej pa je tudi tekoča voda,
Gospod Pavlin na hitro obrne nekaj vrst zemlje, ko smo že tam, da ne bo šel vetrovni dan čisto v izgubo. Gredice so zvečine še prazne, pod tkanino je posejano nekaj solate in motovilca, krompir še ni odgnal iz visokih grobov, grmiček pehtrana izstopa s svojim zelenjem. Ni treba hiteti, pravi gospod Pavlin, letos je še zelo hladno. Za najem vrtička plača okoli 80 evrov na leto. Na drugi strani ograje, pri sosedih, pa je čebula že kar visoka, tudi solata se že zvija v glave. Vrtičkarji so se obdali z grmičevjem, lopami in lesenimi pregradami, tako da več kot do enega, dveh sosednjih vrtov ni mogoče videti. »Sproti niti ne porabiva vse zelenjave, ampak jo shraniva. V zamrzovalniku je še vsaj osem zavitkov lanskih bučk. Ko bova izkopala zgodnji krompir, bova na gredo posadila stročji fižol. S kumarami bova počakala na toplo vreme,« pripoveduje sogovornik, ki vrtnari že dobrih 35 let. Takrat sta s pokojno ženo, ki se je izšolala na kmetijski šoli v Mariboru, kupila zemljo na Dolenjskem, in odtlej vrtnarjenja ni več opustil.
Z gospo Tilko sta pred nekaj leti opustila drugi, večji vrt v Črni vasi pri Ljubljani. Barjanska zemlja je dobra dve, tri leta, potem jo je treba spet pognojiti. Tam je čudovito uspeval fižol. »Želim imeti svoj pridelek. Tako vem, kaj pojem, kje je zraslo,« odgovarja na vprašanje, ali ga ni nikoli zamikalo, da bi z leti opustil lopatanje, sklanjanje, naporno pletje, ko pa je zelenjave zdaj po vseh trgovinah dovolj: »Ravno zato je dobro, da imaš vrt, ravno zaradi fizičnega dela. Pravim, dokler bom lahko migal, bom delal. Razgibavaš se in še koristno je, ker imaš svojo zelenjavo. Kar kupiš v trgovini, nima pravega okusa. Uživam v domači pridelani hrani. Glejte, tu že na novo poganja radič, ki je na vrtu ostal lani, tudi motovilec. Solate gotovo nisva kupila že dve leti.« Torej solata, peteršilj, bučke, krompir, kumare, korenček, paradižnik, paprika, fižol, drobnjak, vse to bosta pridelala na svojem urbanem vrtičku: »Gnojim le z briketi, svežega gnoja ne uporabljam. Zemlja pa je tu res slaba.«
Povezani v društva
Vrtičkarji se povezujejo v društva, ugotavljajo v občinah, sodobni trend so društva ekovrtičkov, za katere morajo občine poiskati primerna zemljišča. Območje s takšnimi vrtički je na obrobju Maribora pod Pekrsko gorco, vrtičkarji so se združili v Urbani ekovrt, vsem, ki se jim želijo pridružiti, sporočajo: »Letos so vsi vrtovi v Borovi vasi in Novi vasi zasedeni. Zdaj sprejemajo prijave tistih, ki želijo vrtnariti v letu 2018.« Območje ob Pekrskem potoku so za vrtičkarsko dejavnost uredili v času, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture, v okviru projekta Urbane brazde, dodajajo na občini.
