Slovenski specialist za karibski paradiž

Številni Slovenci so do svoje družbe v davčni oazi prišli prek družbe UPC Svetovalna skupina Uroša Petroviča.

Objavljeno
03. april 2016 20.42
Posodobljeno
04. april 2016 08.00
Anuška Delić, Nejc Gole
Anuška Delić, Nejc Gole

Ljubljana – Podjetje UPC Svetovalna skupina (UPC) je eno izmed ključnih slovenskih klientov družbe za registracijo podjetij v skrivnostnih davčnih jurisdikcijah Mossack Fonseca (MF).

Pridobljeni podatki kažejo, da so Slovenci in nekateri drugi doslej prek UPC registrirali najmanj 17 podjetij v davčnih oazah.

Direktor in prek podjetja Omega Fin tudi edini družbenik UPC je šestintridesetletni Uroš Petrovič. Na spletu se predstavlja kot davčni svetovalec, iz obdavčitve kapitala v Evropski uniji pa je magistriral pri prof. Mitji Čoku na Ekonomski fakulteti.

UPC nudi najrazličnejše storitve, med drugim davčno in finančno svetovanje, za zainteresirane pa tudi ustanovijo in registrirajo podjetja doma in v tujini.

Že v predstavitveni brošuri iz julija 2012 se je UPC predstavljal kot podjetje z izkušenimi zaposlenimi, ki so sodelovali »pri več sto davčnih inšpekcijskih postopkih« in »izvedli preko tristo davčnih optimizacij«.



V ilustracijo svojih načel so navedli citat Billingsa Learneda Handa, ameriškega sodnika iz prve polovice preteklega stoletja: »Ni greh urediti tako, da so davki čim nižji. Vsi to delajo, bogati in revni, in tako je prav. Nihče ni dolžan plačati več, kot mu določa zakon. Davki so izsiljevanje, in ne prostovoljni prispevki.«

Petrovič je za Delo pojasnil, da se citat nikakor »ne tiče tematike, o kateri pišete. Citat govori o tem, da je davke treba plačati pravilno in pravočasno, in ne več kot to zahtevajo zakoni.« Treba je ločiti med »davčnim načrtovanjem, ki je povsem legalna in legitimna dejavnost, in davčno utajo, ki je nelegalna«.

Na podlagi notranjih podatkov panamske družbe za registracijo podjetij v davčnih oazah Mossack Fonseca, ki jih je pridobil nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z uredništvom Dela in še več kot sto medijskimi partnerji pa jih je delil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ), smo ugotovili, da je UPC prek MF ustanovil vsaj 17 podjetij v davčnih oazah.

Prav tako dokumenti kažejo tudi na Petrovičev odnos do določenih potencialno spornih strank. Odkrili smo primere antedatiranja dokumentov, zmanjševanja pomena pravnomočnih obsodb strank UPC, skrivanja lastnikov družb v davčnih oazah pred slovenskimi oblastmi.

Trojanski konj

V uredništvu Dela smo pregledali vse nam dostopne postopke ustanavljanja družb in v nekaterih primerih tudi sklepanja poslov prek davčnih oaz, nad katerimi je administrativno bdel UPC. Odkrili smo nemalo »zanimivosti«, v zvezi s katerimi smo se obrnili na njihove dejanske lastnike.

Kaj kmalu se je oglasil kar sam Petrovič. Obtožil nas je vdora v njegovo elektronsko pošto: »Imamo nesporne dokaze, ki dokazujejo: da je bil storjen vdor v naš IT sistem, nameščen trojanski konj na moj računalnik ter neavtorizirano prebirana/preusmerjena moja epošta; da so dokumenti ali osnutki dokumentov, do katerih ste na tak način lahko prišli, zgolj na mojem računalniku in nikjer drugje, kar potrjuje prejšnjo točko. Verjetno veste, da so ta dejanja nelegalna, nedopustna in posledično kazniva.«

Razburil se je zaradi novinarskih vprašanj Dela, ki so jih prejele stranke UPC in so vsebovala »namigovanja, da počno nekaj narobe (na primer utajujejo davke ali se izogibajo obveznostim)«. Zatrdil je, da so poslovale »v skladu z vsemi predpisi in pri tem niso nikogar oškodovale«.

Sicer pa se mu je Delov »vdor v našo e-pošto« zdel »mnogo hujše in obsojanja vredno dejanje kot tisto, ki ste ga želeli neupravičeno naprtiti našim strankam. Poleg tega pa je novica o tem, da Delo na tak nizkoten način pridobiva informacije, ki niso javnega značaja, veliko boljša novinarska zgodba kot zgodba o družbah v tujini, ki a) niso nikoli poslovale ali b) poslujejo povsem legitimno in legalno«.

Tako nam je žugal Petrovič, ki v tistem trenutku najverjetneje še ni vedel, da so bili dokumenti in korespondenca UPC z družbo Mossack Fonseca uredništvu Dela razkriti v okviru največjega novinarskega projekta doslej, prek mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev in nemškega časnika Süddeutsche Zeitung.

Čez nekaj dni smo mu poslali več vprašanj, na katera je tudi odgovoril. Ko smo ga prosili za dodatna pojasnila, saj na nekatera konkretna vprašanja ni odgovoril konkretno, pa nam je odgovoril z obširnimi grožnjami s kazenskimi postopki in odškodninsko tožbo.

Spoštujejo zakonodajo

Med drugim smo pridobili osnutek pogodbe med UPC kot klientom in MF kot registracijskim agentom, ki določa, da bo UPC v času trajanja pogodbe na zahtevo MF »priskrbel vse informacije, dokumente in/ali finančne izkaze, da bi zagotovil, da podjetje (ki ga je prek MF za neko stranko dalo ustanoviti UPC, op.p.) spoštuje vse relevantne zakone in pravila, in da so imenovani direktorji sposobni opravljati svoje naloge v skladu s standardi, ki jih narekuje vsa relevantna zakonodaja«.

Še pomembnejše, pogodba, s katero MF in UPC določata medsebojne odnose, zadnjega tudi zavezuje, da mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da prek njega ustanovljena podjetja, njihove dejavnosti ali načrtovane dejavnosti »ne bodo kršile zakonodaje katerekoli relevantne jurisdikcije« zunaj tiste, v kateri je bila družba ustanovljena. Povrhu UPC družbo MF odvezuje vsakršne odgovornosti za »posledice, ki bi izhajale iz davčnih ali drugih zadev«.

Toda Petrovič oziroma njegov UPC, kot priča pridobljena in pregledana dokumentacija v petletnem obdobju najbrž ni vedno spoštoval teh dogovorov. Delu je sicer zagotovil: »V nobenem primeru ne prihaja do kršitve davčne zakonodaje niti v Sloveniji niti v tujini. Stranke vedno opozorimo na vse davčne obveznosti v Sloveniji in te jih dosledno spoštujejo.« Dodal je, da družbe večinoma ne poslujejo, ampak imajo le naložbe v deleže drugih družb.

Izguba za slovenski proračun

Dokumenti razkrivajo, da je Petrovič pri naročanju in plačevanju storitev pri MF Panama tamkajšnje uslužbence skoraj vsakič prosil, da družbi UPC ne izdajo računa v Panami, temveč na Angvili ali v drugi jurisdikciji, da jim ne bo treba plačati 15 odstotkov davčnega odtegljaja.

Po pojasnilih Finančne uprave (Furs) so z davčnim odtegljajem obdavčeni nekateri dohodki, ki izvirajo v Sloveniji in se izplačujejo nerezidentom, ki imajo sedež v državah, ki niso članice EU in kjer je splošna oziroma nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5 odstotka. Te so objavljene na seznamu, ki ga objavlja finančno ministrstvo. Nanj je uvrščena Panama, Angvila pa ne.

Petrovič je pojasnil, da je storitev opravila družba MF na Angvili, »zato smo tudi zahtevali, da nam račun izda družba z Angvile, in ne matična družba Mossack Fonsece, ki je iz Paname«. Po njegovih trditvah želi MF storitve zaračunavati iz panamske družbe, »mi pa se s tem nismo strinjali. Zato smo uporabili argument, da bodo prejeli 15 odstotkov nižje plačilo (davčni odtegljaj bremeni prejemnika).«

Na Fursu pojasnjujejo, da se davčni odtegljaj plačuje od dohodkov nerezidenta, zato ga slovensko podjetje plača za davčnega zavezanca, torej tuje podjetje, ki je izdalo račun. Slovensko podjetje je kot plačnik davka dolžno za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj v slovenski proračun.

Dokumentacija kaže, da je bil Petrovič za potrebe ustanavljanja družb v stikih s panamskim MF, kar navaja k sklepu, da je »centrala« Mossack Fonsece tudi opravila storitve, od katerih plačila bi bilo treba odvesti davčni odtegljaj. Podpisi v e-korespondenci so namreč podpisi uslužbencev MF v Panami.

Zavajanje registracijskega agenta

MF je, kot kažejo dokumenti, v zadnjih letih začel nekoliko bolj redno izvajati preglede svojih strank oziroma končnih lastnikov podjetij, čeprav je kljub temu opravljal posle za številne posameznike in podjetja, ki so uvrščeni na razne črne sezname ali pa so proti njim uvedene sankcije. Tako je pregledal tudi ozadje nekaterih slovenskih lastnikov družb, ki so bile ustanovljene prek MF, in našel nekaj potencialno spornih družbenikov.

Eden izmed teh je bil pravnomočno obsojen pomoči goljufije. MF je pojasnila o tej osebi iskal pri Petroviču, ki je bil v odzivu zelo zaščitniški. Sporočil je, da gre zgolj za »lov na čarovnice, ki odraža negativno energijo v državi«.

Petrovič je poskušal zaščititi tudi stranko, ki je bila uvrščena na tako imenovani črni seznam v ZDA, in sicer je registracijskemu agentu sporočil, da se je Slovenec znašel na seznamu po krivem in da že dela vse za odstranitev s seznama. Povrhu je MF vprašal, kakšno vezo ima seznam ZDA z Angvilo.

MF ima - razmeroma luknjičav - sistem za preverjanje ozadja svojih strank in končnih družbenikov. Petrovič je zagotovil, da ozadje svojih strank vedno preverijo, ni pa pojasnil, kako, na podlagi katerih kriterijev in koliko strank so že zavrnili, saj nam je na prošnjo za dodatna pojasnila odgovoril s pravnimi grožnjami.

Pri tem je zanimivo, da se je Petrovič, ko je MF poskušal preveriti UPC in njega kot svojega klienta, temu upiral. Sprva registracijskemu agentu ni hotel posredovati kopije potnega lista, in sicer zaradi zaščite zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

Toda stranke UPC morajo za odprtje družbe na Angvili ali drugod Petroviču predati kopije potnih listov in za potrebe preverbe naslova bivališča tudi kopije plačanih računov za elektriko, internet in druge storitve. Te nato romajo k MF. Ali jim je kdaj svetoval, naj kopij osebnih dokumentov zaradi zaščite zasebnosti in varstva pred krajo identitete ne pošiljajo po spletu na MF? Pojasnil je, da svojih dokumentov ne pošilja nikomur: »V primeru ustanovitve družbe pa se temu ni moč izogniti; agent mora imeti kopijo potnega lista lastnikov in/ali direktorjev in tudi druge dokumente, na primer dokaz o dejanskem bivališču.«

Poleg navedenega smo odkrili tudi primere posredovanja antedatiranih pogodb v podpis profesionalnim direktorjem, ki jih je za družbe v davčnih oazah imenoval MF. Našli smo tudi primer Petroviču izdanega pooblastila, ki v času izdaje ni izkazovalo dejanskih lastniških razmerij v nekem podjetju. V drugem primeru je v poslu stranke sodeloval kar z lastnim podjetjem, edinim družbenikom UPC.

Pogosto je Petrovič sporočil MF, da je treba neki dokument pripraviti tako, da ne bo razkril identitete dejanskega lastnika družbe. Tako je zapisal v primeru dokumentov ene izmed družb: »Ekonomskega upravičenca [končnega družbenika, op. p.] ne želimo razkriti lokalnim oblastem.«

Vse navedene konkretne primere in relevantna Petrovičeva pojasnila bomo bralcem Dela predstavili v prihodnjih dneh.