Tiskane izdaje
Pogajanja o prenovi prostotrgovinskega sporazuma Nafta med Kanado, ZDA in Mehiko ne kažejo na zbliževanje stališč. Po neuspešnem četrtem krogu prejšnji mesec tudi peti krog prejšnji teden ni prinesel sprememb pri bistvenih vprašanjih, zato iz Washingtona še vedno prihajajo grožnje o morebitni odpovedi sporazuma.
ZDA so tiste, ki so najbolj vztrajno zahtevale presojo sporazuma z začetka devetdesetih, in hkrati s svojimi predlogi obsežnih sprememb, ki segajo na vsa njegova področja, najbolj ogrožajo njegov obstoj.
Vse tri države so se sicer zavezale, da bodo vztrajale v pogajanjih, toda spomladi se v Mehiki začne predsedniška volilna kampanja, kar bo samo še otežilo delo pogajalcev.
Tudi po petem krogu v mehiški prestolnici so se ponovili prizori iz četrtega, diplomatsko spravljivi skupni izjavi je nato v Washingtonu hitro sledil nastop ameriškega trgovinskega predstavnika Roberta Lighthizerja, ki je dejal, da Mehika in Kanada »ne kažeta resne pripravljenosti« za »uravnoteženje sporazuma«.
Med najtršimi orehi je ameriško zaostrovanje pogojev za prodajo avtomobilov brez dodatnih carin. Do zdaj je veljalo, da mora biti v novem vozilu 62,5 odstotka delov iz treh članic Nafta, Bela hiša želi ta delež povečati na 85 odstotkov ter dodati pogoj, da mora biti vsaj polovica delov ameriških, če želijo vozila iz Kanade in Mehike brez dodatnih carin vstopiti na ameriški trg.
Sporna je tudi zahteva Washingtona o črtanju 19. poglavja Nafta, ki preostalima članicama omogoča spodbijanje ameriških ukrepov proti domnevnemu izvozu pod ceno ali proti državnim subvencijam. Prizadeta podjetja za zdaj od odbora s predstavniki vseh treh držav lahko zahteva presojo skladnosti takšnega ukrepa z ameriško zakonodajo. Kanada je leta 1987 med pogajanji o sedanjem sporazumu Nafta ob podobnih zahtevah že odkorakala od pogajalske mize.
Glavobol industrialcev
Mehiški minister za gospodarstvo Ildefonso Guajardo Villarreal trdi, da so pripravljeni na prenovo sporazuma, toda na način, da bo ta spodbudil trgovanje v regiji, ne pa ga omejil. Hkrati je napovedal, da bo Mehika pripravila svoj predlog o pravilih za avtomobilsko industrijo, ko bo razumela, kaj je Washington hotel doseči s svojimi zahtevami.
Na prvi pogled so jasne, trgovanje z avtomobili pomeni več kot četrtino vsega ameriškega uvoza iz obeh sosed, pri čemer je posebno v Mehiki to glavni vir ameriškega trgovinskega primanjkljaja. Trump tako želi izpolniti svoje obljube iz predsedniške kampanje in delovna mesta vrniti v ZDA.
Toda predstavniki avtomobilske industrije se držijo za glave ob misli, kakšne težave bi to povzročilo globoko prepletenim preskrbovalnim verigam, ki se vijejo med vsemi tremi državami. Nedavna analiza ekonomista Alonsa de Gortarija z univerze Harvard je pokazala, da je 38 odstotkov vrednosti mehiškega izvoza vozil v ZDA zaslužek za ameriška podjetja. Poleg tega zaostritev pravil v skladu z ameriškimi zahtevami vsaj kratkoročno ne bi pomenila vrnitve delovnih mest, pač pa bi proizvajalci raje privolili v 2,5-odstotno carino. To pa bi pomenilo zvišanje cen za ameriške potrošnike, proizvajalci iz Severne Amerike pa bi ob novi dajatvi postali nekoliko manj konkurenčni.
Sonce vzhaja in zahaja
Druga velika ovira je (bilo) določilo o »sončnem zahodu«, kot ameriški mediji imenujejo zahtevo Bele hiše, da se sporazum avtomatsko izteče po petih letih, če se vse tri podpisnice ne strinjajo o njegovem podaljšanju. Ameriška vlada menda domneva, da naj bi to preostali partnerici odvrnilo od morebitnih zlorab, toda analitiki opozarjajo, da bi predvsem ohladilo čezmejne naložbe.
Po ugotovitvah ekonomista Nuna Limãa z univerze v Marylandu zajeten del gospodarske spodbude, ki jo prinašajo trgovinski sporazumi, prihaja prav od okrepljene predvidljivosti pri poslovanju. »Sončni zahod« bi pomenil stalno negotovost ter odvrnil naložbe, zato je Mehika tokrat uradno predlagala, da na vsakih pet let preverijo delovanje sporazuma, ne pa ga na novo podpisujejo. Ameriška uradna pogajalska stališča pa tokrat niso omenjala možnosti o avtomatskem prenehanju sporazuma.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Šesti krog pogajanj naj bi konec januarja potekal v kanadskem Montrealu, pred njim bodo predstavniki vseh treh držav prihodnji mesec v Washingtonu vsaj nekoliko zgladiti pot naprej. Čeprav Lighthizer vztrajno zanika, da razmišljajo o propadu pogajanj, pa v zraku ves čas visijo nenehne grožnje Donalda Trumpa, da se bodo umaknili iz »najslabšega sporazuma vse časov«, če ta ne bo preoblikovan v korist ZDA.
Zaradi ostrine ameriških zahtev se mnogi sprašujejo, ali se nova vlada morda pogaja s figo v žepu. Poleg tega je nenavadna tudi obrnjena vloga, saj je ponavadi kongres postavljal trde zahteve, predsednik pa je nato iskal kompromise, v času Trumpa pa to ne velja več. Več kot 70 poslancev iz obeh strank je v nedavnem pismu podprlo predstavnike avtomobilske industrije in njihovo nasprotovanje Trumpovim zahtevam.
Pogajanja populistov
Oba domova kongresa se zadnje čase posvečata predvsem sporni davčni reformi, ki jo kuje desnica, in za sporazum Nafta ne ostaja veliko prostora. Če do marca ne bo soglasja, se lahko zgodi, da bo prihodnje leto na mehiških predsedniških volitvah zmagal levičarski populist Andrés Manuel López Obrador, ki ima s Trumpom vsaj eno skupno lastnost, tudi on trdi da je Nafta slaba za državo. Analiza ob dvajseti obletnici sporazuma je namreč pokazala, da je v Mehiki pomagal ustvariti razred novih milijarderjev, polovica države pa še vedno živi v revščini. Trgovinska pogajanja med Trumpom in Obradorjem bi bila morda zanimiv pojav, toda težko ploden.
Hkrati se volitve ne bližajo samo v Mehiki, leta 2018 je volilno leto tudi v ZDA, za zdaj pa se obeta izjemno napeta, razgreta in ostra kampanja, v kateri bo na tnalu republikanska večina v senatu, morda celo v spodnjem, poslanskem domu. Kar ne bo čas za zagovarjanje nepriljubljenega sporazuma, še posebno ker sta globalistično krilo republikancev in gospodarstvu naklonjena sekcija demokratov, avtorja Nafte, v zatonu. Toda po drugi strani je veliko rdečih, republikanskih držav odvisnih od trgovinske menjave s sosedama, ameriška gospodarska zbornica pa je prejšnji teden Belo hišo opozorila, da bi umik iz sporazuma najbolj prizadel nekatere nihajoče zvezne države, ki so sedanjemu predsedniku pomagale do zmage.
Resnične izboljšave
Morda je etnocentristična gospodarska politika Najprej Amerika res osrednji del Trumpove kampanje, toda predsednik države ima pri razumevanju ekonomije podobe težave kot pri razumevanju večine političnih tem, zato si ni blizu s konceptom trgovinskega ravnotežja ter naložb in varčevanja, ki ga določata.
Tako bo njegov trgovinski revanšizem, kot je Joakim Reiter, nekdanji švedski veleposlanik v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), poimenoval kaznovanje drugih držav za izgubljena ameriška delovna mesta, prinesel več težav kot olajšanja za ameriške delavce. Še posebno ker maje tisoč milijard dolarjev vredno gospodarsko menjavo Severne Amerike.
Večina strokovnjakov se strinja, da si Nafta zasluži prenovo, toda namesto obsedenosti s trgovinskim primanjkljajem bi bilo smotrneje nasloviti dirko proti dnu, kot Thomas Bollyky, član ekipe ameriškega trgovinskega predstavnika v času vlade Georgea Busha mlajšega, imenuje zniževanje stroškov na račun plačil delavcem. To bi lahko dosegli predvsem z uskladitvijo industrijskih pravil, kot so dolžina delovnega časa ter minimalne varnostne in zdravstvene razmere. Podobno velja za izpolnjevanje okoljskih zahtev, strožja bi morala biti tudi merila za uveljavitev takšnih skupnih meril.
Kljub vsej črnogledosti je v torek iz mehiške prestolnice posijal droben žarek, saj naj bi pogajalci pokazali nekaj več prožnosti. Rok za dogovor do konca marca se zdi še vedno skoraj nedosegljiv, toda zdaj je premik vsaj pri ocenah, da ameriški odhod od pogajanj ni več verjeten, pač pa le možen.
