V žarišču je bil Powel

Februar je bil za obvezniške trge še dokaj nemiren, saj so ugibanja o višjem porastu inflacije in številu dvigov obrestne mere v ZDA še naprej intenzivno krožila po medijih in povzročala skeptični sentiment na obvezniških trgih. Kreditno okolje v EU sicer še naprej ostaja bolj sproščeno kot v ZDA, kjer se vse bolj krepijo pričakovanja o vse restriktivnejši monetarni politiki. Vendar kapitalski odlivi v prostoru bolj ali manj tveganih podjetniških obveznic v ZDA, se na koncu čutijo tudi na evropskem trgu, kar zmanjšuje apetit do tega segmenta, ki je bil v preteklem letu zelo priljubljen.

V zadnjem tednu mesecu so se nato le pojavili prvi znaki stabilizacije na obvezniških trgih, ko je v EU bila objavljena inflacija skladno s pričakovanji, hkrati pa je trge pomirila še izjava ameriškega finančnega ministra, da rast plač ne bo nujno vplivala na višjo inflacijo. Zadnje glede na trend v zadnjih letih morda res ne bi bilo presenečenje. Zadnji podatek, ki je dvignil tako nominalne kot realne zahtevane donosnosti na obveznicah, je bila objava statističnega urada v ZDA o letni nominalni rasti plač zasebnega sektorja in podatek je zbodel oči ravno zato, ker je dosegel najvišjo vrednost v zadnjih devetih letih. A vendar, rast je še vedno daleč pod ciljno rastjo Feda, ki je med 3,5 in štirimi odstotki.

Prejšnji teden je novi predsednik ameriškega Fed prvič pričal pred kongresom, uporabljal pa je ton, ki je bil z vidika previdnosti zelo podoben tonu Yellenove, vendar vseeno z kančkom več optimizma glede inflacije. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da bo Fed skladno z pozitivnim trendom v gospodarstvu sledil poti zviševanja obrestnih mer in da bodo kot ponavadi svoje glasove za prihodnje obrestne mere objavili nič prej kot na naslednjem zasedanju 21. marca. Mediji so sicer želeli slišati besedno zvezo »več dvigov«, vendar je žal niso. Kot po navadi, ostala jim je le interpretacija.