ZDA bi najraje »ušle« tudi pravilom WTO

Kitajska svari, da bi ZDA lahko sprožile trgovinsko vojno, če ne bi spoštovale dogovorjenega v okviru WTO.

Objavljeno
10. marec 2017 19.00
Matevž Rašković,ekonomska fakulteta,Ljubljana Slovenija 16.07.2014
Damjan Viršek
Damjan Viršek

Nova ameriška administracija predsednika nadaljuje odločitve, ki pomenijo resen izziv dosedanji ureditvi mednarodnih trgovinskih tokov ter gospodarskih odnosov. Najbolj sveža je pritožba proti kitajskim proizvajalcem aluminijeve folije, ki so jo ZDA sprožile pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) – sočasno pa na Svetovno trgovinsko organizacijo pritiska s stališči, da ne bo spoštovala odločitev, ki bodo v nasprotju z njenimi interesi.

Kitajska se je odzvala minuli četrtek in opozorila, da bi ZDA, če ne bodo spoštovale pravil WTO, lahko sprožile trgovinsko vojno. V tem smislu je velike članice organizacije pozvala, naj upoštevajo pravila, ki so jih same sprejele, in izpolnjujejo prevzete obveznosti.

Še teden dni prej je nemir sprožilo pismo ameriškega trgovinskega predstavnika kongresu, kjer je zapisal, da bo administracija spet pregledala pogoje, pod katerimi so se ZDA leta 1995 pridružile WTO, ko je bila ta ustanovljena.

»Kongres je takrat jasno povedal, da Američani niso neposredno podvrženi razsodbam WTO,« je zapisal trgovinski predstavnik. In še: »Ameriška vlada bo agresivno branila ameriško suverenost v zadevah trgovinske politike.«

Kot napad na sedanjo ureditev, v kateri o sporih glede pogojev trgovanja med članicami odloča posebno telo WTO, je novo ameriško stališče razumela tudi Japonska, ki je Washington pozvala k spoštovanju pravil.

Pogovarjali smo se z Matevžem Raškovićem, profesorjem za ljubljanski ekonomski fakulteti in strokovnjakom za mednarodne gospodarske odnose.

Administracija Donalda Trumpa je pred tednom dni napovedala, da razsodb arbitraže pri WTO ne bo upoštevala, če njihov izzid ne bo skladen z ameriškimi pričakovanji. Ker je »v igri« nekaj pomembnih sporov s Kitajsko in Japonsko, kaj lahko tak odnos največje članice (po obsegu gospodarstva) pomeni za prihodnjo vlogo WTO?

Takšen odziv ne preseneča, je pa zelo skrb vzbujajoč. Prihaja ob najbolj nepravem času, saj je Kitajski po preteku petnajstletnega roka potekel čas, znotraj katerega so članice WTO lahko uveljavljale protidumpinško zaščito, ker Kitajski ni bil priznan status tržnega gospodarstva.

Po mojem mnenju je ta odločitev usmerjena skoraj izključno proti Kitajski. Glavni protagonist v Trumpovi administraciji je gotovo Peter Navarro, soavtor knjige Smrt s strani Kitajske (2011), po kateri je bil posnet tudi film. Navarro je zdaj na čelu novoustanovljenega Nacionalnega sveta za trgovino.

Je velik »kritik« Kitajske, v svoji knjigi pa zagovarja populistično, zgrešeno in poenostavljeno ekonomsko tezo, da je zunanjetrgovinski primanjkljaj (ki je simptom) glavni vzrok za izgubo ameriških delovnih mest v proizvodnji ter nerealen ekonomski avtomatizem, po katerem se pri zmanjšanju zunanjetrgovinskega primanjkljaja »avtomatično« poveča zaposlenost. Navarro pri tem očitno zamenjuje vzroke in posledice ter pozablja na koncept dodane vrednosti v mednarodni trgovini.

Mislim, da gre le za zaostrovanje retorike v smeri krepitve morebitnega pogajalskega položaja ZDA ter da bo Kitajska hitro našla mehanizme za »sklenitev posla« z ZDA. Kitajska bo, po mojem mnenju, uporabila kombinacijo taktik. Zna se zgoditi, da bo s prepovedjo ali reguliranjem uvoza kakšne periferne kategorije izdelkov signalizirala ZDA, da tudi sama lahko uporabi povračilne ukrepe.

Najverjetneje, bo ob obisku ameriškega državnega sekretarja Rexa Tillersona prihodnji teden uporabila podobno taktiko kot japonski premier Abe in ZDA ponudila paket investicij v delovna mesta v ZDA, s čimer nova administracija dobi simbolno zmago. Druga možnost bi lahko bila, da sama ZDA ponudi več možnosti na kitajskem trgu, saj tudi sama ravna zelo zaščitniško. Poudaril bi predvsem storitveni sektor, ki ponuja velik investicijski potencial, a je bil do zdaj zelo reguliran in zaprt za tuja vlaganja.

Morebitno zaostrovanje in spori ZDA v okviru WTO pa lahko ogrozijo celotno povojno mednarodno multilateralno zunanjetrgovinsko ureditev, kar bi lahko vodilo v vrnitev k merkantilizmu 19. stoletja. Tega si ne bi smel želeti nihče, še najmanj ZDA, ki imajo na Kitajskem dvakrat več tujih neposrednih investicij kot obratno.

ZDA so to svoje stališče nekoliko ublažile, njihov sekretar za zunanjo trgovino Wilbur Ross je izjavil, da potrebuje mehanizem urejanja sporov znotraj WTO »fino uglaševanje«. Vseeno se zdi, da si želijo ZDA več »svobode« v okviru mednarodno dogovorjenih pravil. Kam to po vašem pelje?

Mislim, da gre le za zaostrovanje retorike in da bo sledila dodatna ubalžitev stališč. Nova ameriška administracija si gotovo želi več diskrecijske svobode z vidika mednarodne trgovine. A ta žal ni »švedski bife«, v katerem si država izbere tisto, kar ji ustreza, drugega pa ne spoštuje. Če pogledamo govor kitjskega predsednika Xi Jinpinga v Davosu, je presenetil na več ravneh. Prvič, ironično je, da je Xi postal glavni zagovornik globalizacije in mednarodne trgovinske liberalizacije.

Drugič, tako radikalno in nepredvidljivo vedenje nove ameriške administracije omogoča Xiju, da z umirjenim tonom zavzame »visoko pot« državnika, ki se noče spustiti na raven tovrstnih provokacij. Kitajska bo v realnosti najbrž uporabila vsa sredstva za zaščito svojih ekonomskih interesov. Problem je tudi, ker ZDA stopnjujejo retoriko v zelo ključnem letu za Kitajsko, v smislu prihajajočega 19. partijskega kongresa jeseni na polovici Xijevega desetletnega mandata. V tem letu si Kitajska želi predvsem stabilnosti, nova administracija pa hoče to s pridom izkoristiti v smislu »umetnosti posla«.

Tudi vprašanje (ne)ravnovesja v trgovinski bilanci z Nemčijo bi ZDA najraje reševale bilateralno, čeprav je Nemčija del EU in območja evra. Kako daleč mislite, da so ZDA pripravljene vztrajati pri tej zahtevi? Kaj bi za vlogo EU v svetu in tudi za odnose znotraj EU pomenilo, če bi Nemčija v to privolila?

Po mojem mnenju gre predvsem za simbolno vprašanje, saj ZDA z Nemčijo spet nimajo tako visokega primanjkljaja. ZDA imajo z Nemčijo le približno 65 milijard dolarjev primanjkljaja, kar Nemčijo uvršča šele na peto mesto, za Kanado, Mehiko in Japonsko. Vsekakor pa ZDA očitno ocenjujejo, da je EU brezzobi tiger.

Osebno me bolj zanima, kako bodo ZDA reševale približno 28 milijard dolarjev zunanjetrgovinskega primanjkljaja z Južno Korejo glede na njun strateški odnos. Koreja je trenutno zelo ranljiva, tako notranjepolitično (ustavna obtožba proti predsednici Park Geun Hje kot gospodarsko ter varnostno). Kitajska, ki predstavlja kar 25 odstotkov njenega izvoza, ji zaradi vzpostavitve protibalističnega sistema THAAD (proti Severni Koreji) grozi z povračilnimi ukrepi, ki bi lahko zelo ohromili korejsko gospodarstvo.

Čeprav prihod ameriškega državnega sekretarja Rexa Tillersona prihodnji teden v regijo (Japonska, Koreja, Kitajska) omogoča možnosti za dialog, je očitno, da zunanja politika najbrž ne bo tako močna prioriteta v novi ameriški administraciji. Tillerson namreč prihaja brez svojega namestnika, prvič v zgodovini pa tudi brez novinarskega spremstva. Napovedal je do 30-odstotno zmanjšanje proračuna zunanjega ministrstva, ki ima že tako relativno majhen proračun, kar kaže na prioritete nove ameriške administracije.