Zapiranje nukleark ni povzročilo revolucije

Stefan Ulreich pravi, da je za velike spremembe nujno dobro sodelovanje s sosedi.

Objavljeno
11. marec 2016 19.02
Četrta mednarodna konferenca - Razmislek o energetiki.Stefan Ulreich - svetovni energetski svet Nemčija. V Ljubljani 11.3.2016[energetika.GZS]
Borut Tavčar
Borut Tavčar
Stefan Ulreich je član nemškega dela Svetovnega energetskega sveta, zaposlen pa je v energetskem velikanu E.ON SE. Pred 16 leti se je ukvarjal s trgovanjem z emisijami, raziskoval, kako to trgovanje vpliva na naložbe skupine E.ON v nove elektrarne, zdaj pa je nemškem energetskem združenju vodja delovne skupine, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami.

Kako je zapiranje jedrskih elektrarn vplivalo na elektroenergetski sistem v Nemčiji?

Nobene revolucije ni bilo, omrežje ni le to, kar se vidi, temveč tudi vse dogajanje zadaj. Z ustavitvijo jedrskih elektrarn je prišla najprej skrb uporabnikov, da bodo sledili mrki, vendar se to ni zgodilo. Druga stvar je, da je včasih regulator omrežja posegel v dogajanje dvakrat na leto, danes pa ne mine dan brez posega regulatorja. Dela je več, ker pač manjka en stabilen del sistema. Nemški sistem pa je stabilen tudi zato, ker smo zelo povezani s sosedi. Nemčija ni otok kot Japonska, kjer so morali opraviti ogromno dela, da je vse delalo, tudi z ukrepi, ko so industriji omejili porabo elektrike. V Nemčiji lahko uvažamo elektriko iz Poljske in Nizozemske, lahko pa jo tja tudi izvažamo, če je imamo preveč. Za energetsko tranzicijo je dobro sodelovanje s sosedi nujno.

Kako je bilo s kakovostjo elektrike? Na Japonskem so po Fukušimi, denimo, ustavili proizvodnjo flavt.

To je povezano s frekvencami, te so v Nemčiji še vedno v mejah normale, približno 50 hercev. Mogoče so bile nekatere družbe navajene na izjemno stabilne frekvence, zdaj pa so malce manj stabilne.

Kako bo videti energetika v prihodnje, jedrska, fosilna, obnovljiva?

Mešanica vsega bo. Nima posebnega smisla, da bi, denimo, ustavili jedrske elektrarne v vseh evropskih državah, ker bi imeli težave, da bi te vire nadomestili z drugimi. Nemci tudi nismo ustavili jedrskih elektrarn čez noč; najprej je bil načrt, nato postopno zapiranje. Veliko je pritiska na premog, v mnogih državah. Nekatere se obračajo na plin, vendar bo treba povečati davke na ogljikov dioksid, da bo plin postal konkurenčen premogu. Obnovljivi viri bodo precej povečali deleže, ko bodo konkurenčni. V nekaterih državah so že blizu, zlasti vetrne elektrarne, ponekod tudi sončne elektrarne. Več jih bomo postavili, cenejše bodo. Menim, da bodo obnovljivi viri v prihodnje zelo uspešni, tudi brez subvencij. Zdaj imamo posredne subvencije, v Nemčiji plačujemo 20 centov davka na kilovatno uro elektrike, ki pa jih ne plačaš, če sam proizvajaš obnovljivo energijo zase. Tako nekateri plačajo davke, drugi ne in to je nekako nepravično.

Je bolje subvencionirati obnovljive vire ali obdavčiti fosilne?

Odvisno od tega, kaj hočeš; če hočeš zmanjšati emisije, je primerna shema za obdavčenje emisij. Če hočeš obnovljive vire, jih lahko subvencioniraš, vendar moraš pri tem pozabiti na stroškovno učinkovitost. Ukrepe in odločitve določajo politični cilji, odvisno je, kam država hoče. Če hočeš majhne stroške, greš v obdavčenje emisij.

V Sloveniji nekateri zagovarjajo uvedbo mehanizma za stabilnost sistema (CRM) oziroma podporo termoelektrarnam. Bi to moral biti evropski sistem?

Idealno bi to moral biti evropski sistem, kar smo videli v preteklih letih, ko so Francozi začeli CRM, potem Velika Britanija in še nekatere države, pa bodo to bolj nacionalne rešitve, ki jih je težko poenotiti. Pomagalo bi, če bi harmonizirali model za izračun potreb po proizvodnji elektrike, ne pa poskušali poenotiti mehanizme CRM, ker bi trajalo celo večnost. Potem bi lahko rekli, da imamo 500 megavatov v Sloveniji, 700 na Hrvaškem in 2000 v Avstriji in bomo s tem stabilizirali sistem. Tako bi bilo vse ceneje za vse tri države. Vendar je tudi tu težko doseči dogovor, saj je vsaka vlada posebej odgovorna, če se zgodi mrk. Hočejo biti na varni strani in načrtujejo stabilnost sistemov na državni ravni. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje.