Zelo malo možnosti za drugi tir

»Če se bomo v Sloveniji obirali, bomo ostali brez vsega. Tovor išče in vedno najde najcenejšo pot.«
Objavljeno
24. februar 2015 21.47
SLOVENIJA LJUBLJANA 10.12.2009 ZELEZNICA FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
Koper – Za Luko Koper in logistična podjetja je obstoječa železniška povezava s pristaniščem ozko grlo. Poleg tega, da zaradi tega izgubljajo denar, ugotavljajo, da je zelo malo možnosti, da bi Sloveniji uspelo s prijavo za nepovratna sredstva za gradnjo drugega tira.

Predstavniki logističnih podjetij, s katerimi smo govorili, so nas opozorili, da Slovenija pri drugem tiru nima veliko podpornikov v tujini. Italija in Avstrija si resno prizadevata speljati tovor na novo progo, ki jo gradijo mimo Slovenije na Pontebbe, Nemčija skrbno čuva interese svojih severnonemških pristanišč, Hrvaška pa je pripravljena za razvoj reškega pristanišča skleniti dogovor tudi s kitajskimi vlagatelji. Zato so zavlačevanja z gradnjo železniškega omrežja v Sloveniji voda na mlin konkurenčnim logističnim potem.

Resna opozorila večine ekonomistov in predstavnikov logistov in njihove dvome v možnost sklenitve javno-zasebenga partnerstva za gradnjo drugega tira smo predočili tudi kabinetu predsednika vlade, od koder so nam včeraj odgovorili, da bo interes med zasebnimi vlagatelji treba še preveriti, preden bi bili mogoče sklepati, da ga ni. »Vlada namreč išče načine, kako je mogoče uresničiti drugi tir železniške povezave med Divačo in Koprom, in ne obratno.« Niso pa v kabinetu predsednika želeli komentirati zadnjih informacij, za katere nam je povedalo več logistov, da bo imel drugi tir zelo veliko srečo, če mu bo ob tako zastavljeni finančni konstrukciji uspelo prepričati odločujoče v Bruslju. Prvi odziv evropske komisije na posredovane vloge pričakujejo na ministrstvu za infrastrukturo šele konec junija.

Bruslju bomo prijavili samo tri železniške projekte

Slovenija se bo na prvi razpis do 26. februarja prijavila s samo tremi projekti. Za paket IPE ovojnica, s pomočjo katere bi lahko prejela 160 milijonov evrov, bodo prijavili izvlečni tir (v celoti 26 milijonov evrov) in nadgradnjo proge Poljčane–Slovenska Bistrica (46 milijonov evrov). Na drugi paket kohezijskega sklada (153 milijonov evrov) tokrat ne bodo prijavili nobenega projekta. Drugi tir pa bo prijavljen na razpis kohezijskega sklada z vsoto nekaj čez milijardo evrov.

Včeraj so nam z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da se bo Slovenija v prihodnjih letih prijavila na razpise še z drugim tirom Maribor–Šentilj (ocenjeno na 245 milijonov evrov), vozlišče Pragersko (184 milijonov), odsek Zidani most–Celje (240 milijonov) in del ljubljanskega vozlišča (20 milijonov); kot kaže zato, ker sta projektna in investicijska dokumentacija še v izdelavi. V tej finančni perspektivi se končuje gradnja več železniških investicij, za katere je bilo namenjenih približno 900 milijonov evrov, poleg teh pa naj bi v prihodnjih letih za nove namenili še 760 milijonov. Zanimivo je, da za vse odseke (razen za drugi tir) ni problem v finančni konstrukciji in niso predvideni zasebni vlagatelji.

Od kod za beli kruh

Predstavniki logističnih podjetij, ki iz prve roke vidijo, kako potuje blago skozi našo državo, se sprašujejo, ali nasprotniki drugega tira vedo, koliko zaposlitev in davkov prinaša logistika državi in koliko belega kruha z dosedanjim odnosom do razvoja te panoge meče država stran. Borut Vrviščar, direktor regijske enote velikega nemškega logista Kuehne Nagel za Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, je bil včeraj ravno na poti z Dunaja, kjer so se pogovarjali prav o tem, kako se v Sloveniji nič ne premakne z železnicami: »Eno od velikih podjetij, ki je zainteresirano za pretovor velikih količin blaga, nas nagovarja, da bi svoje aktivnosti bolj usmerili na Reko. To podjetje bi investiralo v reško pristanišče in seveda tudi v železniško povezavo z zaledjem. To ni hec. Če se bomo v Sloveniji še dolgo obirali, bomo ostali brez vsega. Pregovor pravi, da tovor išče in vedno najde najcenejšo pot,« je dejal predstavnik logista, ki prek Luke prepelje na leto 55.000 polnih zabojnikov, tovor pa potuje predvsem v Avstrijo, Slovaško in Madžarsko. Ta trgovska pot pa bi bila zanimiva tudi za češki in celo bavarski trg, če bi imeli urejeno in zanesljivejšo transportno pot.

Ni prostora za ves tovor

Direktor koprske filiale logista Transagent Dejan Rakar nam je zaupal, da je eden od ladjarjev, s katerimi sodelujejo, izgubil posel za prevoz dodatnih 340.000 avtomobilov na leto (poleg sedanjih 580.000), zato, ker teh količin zdaj ni mogoče voziti po železnici do Luke in jih tudi po cesti ni mogoče prepeljati. »Ali povprečen Slovenec sploh ve, koliko denarja se obrne v tukajšnjemu gospodarstvu, ko v Luki pristane ena ro-ro ladja s 6000 ali več avtomobili na krovu? Ti pa niso edini tovor. Kar dve do tri milijone ton železa moramo pretovarjati v Constanzi v Romuniji, ker ga ne moremo v Kopru. Tudi drugega blaga, denimo žita iz Srbije, nam ne uspe prepeljati do Kopra, ker ni razpoložljivih vagonov oziroma vlakov. Prizadevanja Kitajcev v Grčiji in Srbiji lahko postanejo resna konkurenca.«

Rok Svetek iz družbe Adria kombi je poudaril, da bi drugi tir potrebovali že pred desetimi leti in da bi njihovo podjetje že zdaj lahko za 40 odstotkov povečalo število zabojnikov. »Stranke iz srednjeevropskih držav vsak dan protestirajo in grozijo s preusmeritvami tovora v luke z zanesljivejšimi povezavami z zaledjem. Nikakor ne verjamem, da bo država dobila zasebne investitorje za gradnjo infrastrukture. Če že, potem bo to takšna oblika investicij, ko bo država za vložena sredstva plačevala občutno višjo ceno (denimo pet- ali šestodstotno letno obrestni mero), kot bi jo dobila pri Evropski investicijski banki (z eno-odstotno).«