Če si vztrajen in natančen, nadomestiš vse

Teja Török je kot majhna deklica skozi okno stanovanja v središču mesta opazovala živahno dogajanje na okoliških gradbiščih. Že takrat jo je navduševalo, kako iz nič zraste stavba. To je bilo odločilno, ko je izbirala poklic, pravi, res pa je tudi, da je mama gradbenica, oče pa strojnik, tako da je tehnično področje spoznavala že od majhnega. Zanju ni bilo presenečenje in sta jo podpirala, ko se je po končani gimnaziji vpisala na Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, drugače pa je bilo v šoli.

»Če bi bila v mojem mestu tehniška gimnazija, bi se verjetno vpisala nanjo, tako pa sem bila na splošni. Mislim, da je pri izbiri srednje šole velikokrat pomembno, kako daleč od doma ... Bila sem pridna, imela sem lepe ocene. Ko so učitelji izvedeli, da hočem na gradbeništvo, me je večina spodbujala, naj se vpišem na farmacijo ali medicino, spraševali so me, zakaj s takimi ocenami hočem na gradbeništvo. Tisti, ki so me učili matematiko, fiziko ..., so verjetno videli, da mi to leži, drugi so me hoteli pregovoriti, ampak se nisem dala,« je Teja opisala gimnazijsko izkušnjo.

Plusi odtehtajo kakšen minus

Na fakulteti je imela samo pozitivne izkušnje. Deloma je morda res, da nekatere stvari nekateri fantje bolje razumejo, si lažje predstavljajo, ampak če imaš voljo, jim lahko dokažeš, da ni tako. Treba se je usesti in naštudirati stvari in potem razumeš. »Samo na tebi je, ali si dovolj vztrajen, da končaš študij. In tu imam v mislih oba spola,« je poudarila Teja, da so tu dekleta s svojo vztrajnostjo, pridnostjo in natančnostjo, ki so nujne vrline v gradbeništvu, dostikrat v prednosti. V prvem letniku so fantje veliko bolj prevladovali kot v zadnjem.

Po skoraj štirih letih delovnih izkušenj, ki jih že od začetka nabira v Pomgradu, nima slabe besede čez kolektiv in to, kako jo sprejemajo kot žensko v svetu težaškega poklica, kot pravi gradbeništvu. Oziroma je toliko plusov, da odtehtajo kakšen minus. Pomembno je, kako se dekle vključi v delovno okolje, da se razume z vsemi in jih spoštuje, ne glede na delo, ki ga nekdo opravlja.

Ko jo vprašamo po plusih in minusih, našteje: »Dekleta dostikrat ne dobimo enakih nalog kot jih moški in njihovo mnenje je več vredno. Ampak če si stalno pozoren na to, potem v gradbeništvu res nimaš kaj delati, saj je kljub vsemu še bolj moški poklic. Vprašanje je samo, kako sprejmeš.

Se pa z nabiranjem izkušenj to spremeni, lahko se izkažeš, saj te prej opazijo. So tudi zelo pozorni, odstopijo na primer stol, spomnijo se na dan žena in kaj prinesejo, branijo te, če kdo kaj neumestnega pripomni,« je naštela Teja, ki zdaj dela v oddelku razvoja, kjer vodi in spremlja različne projekte kot na primer izpopolnjevanje obstoječih tehnologij v proizvodnji.

Lažje je s tehniško podlago v družboslovje kot obratno

»Seveda si želiš vodenje velikih projektov, projektiranja stavb. A ne načrtujem toliko naprej, ampak sproti, za leto ali dve, ko vidim, kaj lahko dosežem. To se stalno spreminja. Ko sem začela kot pomočnica vodje gradbišča tudi nisem pričakovala, da bom pristala v oddelku razvoja,« pravi Teja in poudarja, da ne glede na to, ali si punca ali fant, lahko dosežeš cilj.

Tako fantom kot puncam, ki so pred izbiro poklica, svetuje, naj se odločijo za tehniški poklic: »Tako dobiš poleg strokovnega znanja še razgledanost, vztrajnost, iznajdljivost. Mislim, da je lažji prehod iz tehniške smeri na družboslovno kot pa obratno.«

Dekletom bo na začetku težko, a to, da so na neki šoli samo fantje, je prednost, pravi Teja: »Fino je. Tudi v moškem delovnem kolektivu je tako. Zdi se mi, da so bolj sproščeni kot ženske. Veliko se smejimo, padajo tudi šale na račun punc, ampak to sprejmem in jim hitro vrnem. Kaj bodo rekle prijateljice, je pa vseeno. Če so prave, ti stojijo ob strani. Ampak tudi fantje znajo biti zelo dobri prijatelji.«