Drug drugemu desna roka, motivator in kritik

Janja Štrumbelj in njen mož imata vsak svoje podjetje, njegove izkušnje so jo spodbudile, da se tudi sama odloči za posel.
Objavljeno
02. november 2015 13.35
Janja Štrumbelj, Le potica
Janja Štrumbelj, Le potica
Ko se je mož pred petnajstimi leti odločil odpreti računovodski servis, sprva nisem bila preveč navdušena, saj sem se ob naraščajoči družini bala negotovosti, ki jo prinaša samostojno podjetništvo. Ker sem tudi sama več let delala v računovodskem servisu, sem dobro vedela, da v poslu ni vse samo rožnato. Sploh na začetku, ko si sam za vse, se delovnik hitro raztegne od jutra do večera in tudi v noč, na koncu pa si nemalokrat razočaran, ko se moraš ukvarjati še z izterjavo denarja, ki si ga pošteno prigaral. Najbolj me je skrbelo, kako se bomo skozi začetno obdobje prebili samo z mojo plačo.

Kljub temu sem nekako morala sprejeti moževo odločitev, saj sem bila zanj prva pomoč pri strokovnih vprašanjih in organizaciji poslovanja. Podjetje je nastajalo tako rekoč iz nič, zato je mož vso energijo usmerjal v pridobivanje prvih strank, kar je pomenilo sestavljanje številnih ponudb in raznih reklamnih besedil. Ob družini in redni službi sem se tako po potrebi znašla tudi v vlogi tajnice, lektorice ali marketinške svetovalke, veliko prostega časa in nemalo noči pa je minilo v skupnem viharjenju možganov.

Ker sem možev posel spremljala bolj od strani, sem kakšne stvari videla bolj objektivno in prav pogovori ter skupna razmišljanja so pogosto dali prave rešitve. In potem si misliš svoje, ko ti kdo navrže, češ, lahko je tebi, ker imaš moža privatnika.

Z leti se je na srečo pokazalo, da je bila moževa odločitev pravilna, in podjetništvo je tudi meni zlezlo pod kožo. Logično in udobneje bi bilo, če bi ostala zaposlena v njegovem podjetju, vendar me je ves čas bolj privlačilo kulinarično področje. Odločitev za samostojno podjetje je bila pri meni veliko lažja, saj me je mož pri tem ves čas podpiral in usmerjal z lastnimi izkušnjami.

Ker v svojem podjetju za zdaj delam sama, seveda ne bi šlo brez njegovega sodelovanja. Skrbi za računovodstvo in finance, po potrebi priskoči na pomoč kot prevoznik, serviser ali nabavnik. Na srečo imava različna obdobja povečanega obsega dela, tako da z medsebojno pomočjo ublaživa stresne mesece. Po eni strani je to prednost, ker veva, kako delujeva, in se lahko zaneseva drug na drugega, po drugi strani pa sva ob nesoglasjih manj tolerantna v medsebojni komunikaciji, kot bi bila do zaposlenih. Čeprav imava povsem različni dejavnosti, se vsak dan spoprijemava s podobnimi izzivi, tako da sva drug drugemu desna roka, svetovalec, motivator in tudi kritik.