En človek ne sme nositi bremena celotnega podjetja

Programer Rok Meglič je prvo podjetje prodal, ker ga je preveč posrkalo vase.
Objavljeno
12. november 2016 01.50
Milka Bizovičar
Milka Bizovičar

»Standardizacija delovnih procesov in delegiranje ekipi je za podjetje bistvenega pomena. Težava majhnih timov je ponavadi, da so vodje tudi tržniki, skrbijo za računovodstvo, razvoj. A če osem ur porabiš za prvo dvoje, se nimaš časa ukvarjati z načrtovanjem prihodnosti podjetja,« pravi Rok Meglič, ki zadnji skoraj dve leti s svetovanjem podpira podjetje Optiweb pri njegovi rasti. Rokovo spoznanje izhaja iz njegovih podjetniških izkušenj, ki jih je kljub njegovim 29 letom nabral že kar nekaj.

Tudi sam je storil enako napako, posledica pa je bila, da se je na koncu odločil za prodajo svojega prvega podjetja. Pravzaprav je kasneje prodal še več projektov, razlogi za to so bili različni, in z večino ustvaril nekaj dobička. Kar se mu zdi pomembno, pa je, da se je ob tem veliko naučil, če človek naredi napako v poslu, ni nič hudega, če je potem ne ponavlja več.

Tudi 20-urni delovnik

Da ima podjetniško žilico, je Rok ugotovil že v osnovni šoli, v srednji in med študijem pa je že programiral za mnoga podjetja doma in v tujini. »Dobro sem zaslužil in sem si rekel, da sem očitno dober v tem, kar delam, zato bom ustanovil podjetje. In sem ga. V Sloveniji smo bili med prvimi, ki smo razvili module za spletno trgovino. Podjetja so jih namestila, kar je omogočalo, da so kupci lahko nakupe plačali z moneto ali karticami. Že drugo leto smo ustvarili 200.000 evrov prihodkov, takšnega zneska pa se seveda ne doseže z osemurnim delovnikom, ampak z 12-, 16- včasih tudi 20-urnim. Dan za dnem je bilo tako. Bil sem direktor, tajnica, ukvarjal sem se z računovodstvom, trženjem, nato še z zaposlenimi,« je opisal Meglič.

Kot bodoči očka je začel razmišljati, da ga je posel z neverjetno hitro rastjo posrkal vase, a da se hoče več posvečati družini. Tako se je odločil, da podjetje proda.

»Takrat nisem razumel, da v podjetju sam prevzemam odgovornost za vse, namesto da bi oblikoval oddelke in njihovo vodenje prepustil sodelavcem. Če bi takrat imel znanje, ki ga imam zdaj, bi bilo drugače, tako pa se nisem mogel znebiti občutka, da se preveč stvari zgrinja name. Podjetniki se velikokrat identificirajo s svojim podjetjem, in to ni dobro,« za nazaj razmišlja Rok, a mu ni žal, da se je odločil za to potezo.

Če ne gre, potegne črto

Potem je kot samostojni podjetnik ustvaril nekaj projektov in eden izmed njih, aplikacija Smsapi.si za pošiljanje množičnih SMS, ga je zapeljal na pot, kot jo je že prehodil. »Posel je počasi rasel in spet sem ugotovil, da se ukvarjam s programiranjem, skrbim za trženje, razvoj produkta. Tako sem ga ponudil na trgu in še danes mu gre odlično,« je dejal Rok.

Tudi druge projekte, s katerimi se je ukvarjal, je drugega za drugim prodal. Vsi niso bili uspešni, priznava, v nekaterih pa na neki stopnji ni več videl izziva. Eden takih je bil mednarodni portal Yesvisitor.com, ki ga je, dokaj nedodelanega kupil od nekega tujca. Izboljšal ga je, potem pa poiskal druge priložnosti.

»Ko ugotoviš, da ti zastavljeni projekt ne predstavlja več izziva, lahko narediš dvoje: vztrajaš ali pa prodaš in poskusiš kaj novega. Meni so bile vedno bolj dragocene izkušnje, tako sem izdelke vedno prodal, preden bi lahko začel žeti, kar sem posejal. S takšnimi transakcijami nekaj zaslužiš – tako, da preživiš nekaj mesecev do naslednjega projekta, to je pa tudi vse. Res velikih poslov, o katerih slišimo iz medijev, je zelo malo,« je povedal Rok in dodal, da je bilo včasih treba tudi zagristi v kislo jabolko in se sprijazniti, da za trg vse njegove zamisli niso bile dovolj zanimive.

»Če ima neka aplikacija nekaj tisoč uporabnikov ali pa potrošniki niso pripravljeni plačati za storitev, ki jo ponujaš z njo, je najbolje potegniti črto. Saj bi projekt lahko pustil stati, a nezavedno pobira energijo – lahko te na primer pokliče kakšen uporabnik in je treba pojasnjevati, zakaj ne dela več … Tako poskušam takšne stvari prodati ali pa podariti. Ponavadi se najde kdo, ki ima interes,« je opisal Meglič in potrdil, da si je včasih težko priznati, da ideja ne zdrži med uporabniki.

Pomembno je, da napako ozavestiš in da se iz nje kaj naučiš in je v naslednjem poskusu ne ponoviš. »Naj bo nekdo še tako prepričan v svojo idejo, če tega trg ne potrdi, nima smisla. Ni pomembno, kaj ti misliš, zadnje sito je vedno trg,« opozarja sogovornik.

Brez spremembe pri delu ni drugačnega rezultata

Ko ga je borelija privezala za dva meseca na posteljo, je ugotovil, kako pomembno je, da človek zna odklopiti delo in da ima v poslu nek fokus. »Najbolje se je ukvarjati z enim projektom, ne pa tremi, štirimi, petimi. Tako lažje usmerjaš svojo energijo, ostane več časa in manj stresno je vse skupaj.« S to oceno je svoje znanje in izkušnje ponudil Mihi Lavtarju, direktorju Optiweba, kjer se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, kot se je sam, in se prav tako srečujejo z veliko rastjo.

In kako je Rok umestil vlogo svetovalca v podjetju? »Brez sodelovanja odličnega direktorja in vrhunske ideje ekipe bi moji predlogi ostali samo predlogi. Za rezultat je potreben trikotnik med tremi akterji,« pravi Rok. Sodelavci morajo biti pripravljeni na spremembe.

»Če neko stvar delaš enako, je na koncu rezultat vedno enak. Če v procesu narediš samo majhno spremembo, se bo to pokazalo. To je ključ za rast,« meni sogovornik in izpostavlja najpomembnejšo lekcijo, ki se jo je naučil kot podjetnik: odgovornosti je treba razporediti, nikakor ne sme vse sloneti samo na eni osebi, saj se v primeru, da je že samo nekaj dni odsotna, vse ustavi.

Še več, direktor bi si moral po Rokovem prepričanju sprostiti večino časa in se posvetiti razvoju podjetja. Torej mora večino dela opraviti na podjetju, ne v podjetju. Podjetje postane njegov produkt. Kot svetovalec standardizira procese na posameznih delovnih mestih, določa, kaj so naloge na posameznem položaju, kako jih izvesti. Tako ni težav in nepotrebnih dvomov o tem, kdo in kako bo opravil delo sodelavca, če je odsoten, novi delavec pa tako dobi jasno informacijo, kaj se od njega pričakuje.