Izdelke mečejo po tleh in opazujejo, kaj se bo zgodilo

»Zelo zabavno je, ko prideš v trgovino in prodajalki pri sadju in zelenjavi poveš, da želiš kupiti 50 kilogramov korenja. Včasih se katera opogumi in vpraša, kaj boš z njim, druge vprašanje zadržijo zase, a je jasno, da pomislijo na to. Staviva, da marsikdaj pomislijo, da gre za neslano šalo,« je Miha Otrin, vodja Laboratorija za elektrotehniko in strojništvo na Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje Ljubljana (SIQ), opisal eno od nenavadnih izkušenj, ki jih prinaša delo v njegovi ekipi.

Korenček namreč potrebujejo, kadar v preverjanje dobijo kakšen kuhinjski mešalnik. »Seveda ob tem zdravo živimo, saj smuti, ki nastane, tudi popijemo,« se je pošalil Miha in pojasnil, da standard za varnost mešalnikov med drugim predvideva preizkus prav s to zelenjavo, ki velja za eno najtrših.



Delo, ki ga opravlja približno 65 preizkuševalcev najrazličnejših izdelkov, med njimi so tudi tri dekleta, je vse prej kot šala in je zelo odgovorno. Proizvajalci prinesejo nove izdelke k njim zato, da preverijo, ali ti ustrezajo vsem kriterijem varnosti, preden jih ponudijo kupcem. V tem laboratoriju testirajo predvsem, ali izdelek ob normalni in nenormalni obremenitvi ter ob mehanski ali električni napaki ne zagori, eksplodira oziroma uporabnika ne strese elektrika ali ga izdelek kako drugače poškoduje.


 

Peskovnik, ki to ni

Postopki, ki jih pri tem uporabljajo, pa so druga zgodba, vsaj za laika. Sprehod skozi laboratorij bi zlahka označil za igralnico za velike. »Pri testiranju posameznega izdelka upoštevamo zahteve, zapisane v mednarodnem standardu, ki velja za ta izdelek.

Ko preizkušamo pralni stroj, vanj naložimo predpisano količino perila, priklopimo ga na določeno tokovno obremenitev in ga pustimo obratovati predpisano dolgo časa. Pri tem merimo temperature na tistih komponentah, ki bi se lahko pregrele in zagorele. Simuliramo tudi mehanske napake, ki lahko povzročijo hitro pregrevanje določenih delov naprave, in testiramo posledice, ki bi jih lahko občutil uporabnik,« je pojasnil Otrin.



Da preizkuševalci ugotovijo, ali bi ogenj, ki bi zaradi pregrevanja nastal v bobnu pralnega stroja, ob zaprtih vratih res ugasnil, morajo narediti poskus: v stroj naložiti perilo in zanetiti ogenj. Ali bi si uporabnik lahko poškodoval lase, če bi se ventilator v sušilniku las med sušenjem ustavil in bi se, denimo, stopila plastika ali bi zagorelo? Ali bo baterija v električni cigareti ali telefonu po padcu na tla eksplodirala? Morda ne takoj, ampak po določenem času?

Bi osebi z dolgimi lasmi med sproščanjem v jacuzziju lahko posrkalo lase? Ali grelna naprava res zdrži predpisano temperaturo, ali se lahko vžge? Ali so vrata sušilnega stroja narejena tako, da se z neko minimalno silo lahko odprejo tudi od znotraj, da bi se otrok, ki bi se morda zaprl vanj, lahko tudi rešil? Ali požar, ki lahko nastane, če v mikrovalovno pečico kljub prepovedi položimo kovino, ugasne? Ali so ročna orodja in stroji res varni za uporabnika?


 

Vržejo po tleh in opazujejo …

»Vse to lahko testiramo samo tako, da v resnici delamo eksperimente. Pomagamo si tudi z modeli človeških rok, nog, prstov, las, glav. Ko smo testirali igrala, smo morali preveriti, ali so odprtine na njih dovolj velike oziroma majhne, da se otroška glava ne bi zataknila v njih. Pri tem tudi mečemo izdelke po tleh in opazujemo, kaj se bo zgodilo. Tako kot to delajo nekaj let stari otroci.

Doma jim seveda tega ne dovolimo, ne povemo pa jim niti, da je to del naše službe,« je Otrin opisal, da na delovnem mestu lahko počne stvari, kot jih je v mladih letih. »Seveda se nam zasvetijo oči, ko se kaj zažge, zaiskri, zagori ali poči. To je za nas še dodatna popestritev. Hitro se zberemo na kraju dogodka in komentiramo, analiziramo … Vedno smo na trnih, kaj bo, saj nikoli ne veš. Seveda pa so naši naročniki najbolj zadovoljni takrat, ko se ne zgodi nič, saj to pomeni, da izdelek deluje, kot je treba, in jim ga ne bo treba modificirati.


 

Manj zabavni del službe: pisanje poročil

»To je sicer samo del našega dela, tisti najzanimivejši. Nato je treba napisati tudi poročila, se dogovarjati s strankami o njihovih željah in potrebah, iskati nove stranke in skrbeti, da so projekti končani v dogovorjenih rokih,« je dodal Otrin. Kot je povedal, je čar te službe tudi v tem, da v roke dobijo visokotehnološke izdelke, ki jih proizvajalec na trg pošlje šele čez leto ali več, »seveda o tem ne smemo govoriti«, a delo ni nikoli enolično.



Kombinacije znanj, ki jih pri delu potrebujejo, pa ni mogoče dobiti med šolanjem. »Znanje in izkušnje prenašamo tako rekoč od ust do ust, od eksperta do eksperta, saj poznavanje le mednarodnih standardov dostikrat ni dovolj. Šele po treh do petih letih si lahko samostojen pri delu, prej novi sodelavec dela pod vodstvom mentorja. V zadnjih petih letih smo tako zaposlili približno 20 preizkuševalcev. Velik poudarek pa dajemo mehkim veščinam, biti moraš natančen, eksakten, iznajdljiv, nepopustljiv pri interpretiranju rezultatov, imeti ročne spretnosti, obvladati komunikacijo, prodajo, nastopanje, projektno vodenje,« je naštel Otrin.



Poklic preizkuševalca zahteva odgovornega človeka, ki delo opravi v skladu s standardi ne glede na to, ali si morda kdaj kateri od naročnikov želi drugače, predvsem pa moralno odgovornega do uporabnika. Na trgu je bila električna cigareta, ki je več uporabnikom po padcu na tla po določenem času, ko so jo imeli že v žepu, eksplodirala. Kasneje smo izdelek dobili v testiranje tudi mi in ugotovili, da ni primeren, in ga je proizvajalec moral umakniti s trga. Za baterije je značilno, da praviloma ne eksplodirajo takoj ob mehanski poškodbi, ampak nekaj minut kasneje, lahko tudi še po daljšem času, tudi po enem dnevu.«
 

Preveriti je treba tudi vlake

V Laboratoriju za elektrotehniko in strojništvo preverjajo vse naprave, ki jih imamo v gospodinjstvih: pomivalne in sušilne stroje, hladilnike, pečice, sušilnike, kodralnike in ravnalnike las, likalnike, mala ročna orodja, kot so vrtalniki in lesnoobdelovalni stroji, pa tudi električne cigarete, baterije, toplotne črpalke, polnilne postaje in podobno, v drugih laboratorijih pa vse od medicinskih aparatov in pripomočkov do igralnih naprav, napajalnikov in vlakovnih kompozicij, večino za naročnike iz tujine.

S testiranjem baterij, ki med drugim morajo prestati test padca na tla, so se začeli ukvarjati pred šestimi leti, na pobudo enega od sodelavcev, ki je v tem videl tržno nišo. Njegovo predvidevanje se je potrdilo, kot je zatrdil Otrin; niso pa v SIQ testirali baterije telefona, ki ga je moral proizvajalec pred nekaj leti zaradi številnih eksplozij umakniti s trga hitro po lansiranju. »Na pobudo zaposlenih vstopamo na nova področja, možnosti in priložnosti je veliko.



Preverjamo tudi varnost izdelkov za avtomobilsko in železniško industrijo. S testi dinamike vožnje na progah preverjamo možnost iztirjenja vlaka. Standardi določajo, po kakšni progi, s kakšno hitrostjo, pri kakšnem ovinku in nagibu proge se mora vlak peljati, da bi to ugotovili z najrazličnejšimi meritvami. Preverjamo tudi varnost strojevodje ob morebitnem trku vlaka. Test lahko izvedemo s trkom celotne vlakovne kompozicije in preverimo deformacijo kabine, lahko pa se temu izognemo in izvedemo preizkus trka samo na posameznih elementih kabine, ki so ključni za kasnejšo simulacijo v numeričnem modelu vlakovne kompozicije,« je predstavil Otrin, v čigar domeni je tudi testiranje varnosti vlakov.