Izkušeni zdržijo, za mlajše je primernejša selitev

Ljubljana - Aleš Zupan je bil do leta 2013 veliko na poti – kot vodja informatike najprej v Leku in nato v Sandozu je najprej skrbel za vzhodnoevropsko regijo, potem za regijo od Evrope, Turčije, Bližnjega vzhoda do Afrike. Takrat je 18 mesecev delal na sedežu Sandoza v južnobavarskem Holzkirchnu, od koder se je ob koncu tedna z avtom vračal domov. V ponedeljek zjutraj teh 377 kilometrov še gre, četrtkova ali petkova pot nazaj pa je naporna.

Sledilo je obdobje, ko je vodil program vodenja sistema politik upravljanja in varovanja informacij za celotno skupino Novartis v Baslu. Zdaj ne potuje več po »svojih« regijah, ampak večinoma le še v Basel ali na centralne lokacije Novartisa v Evropi in ZDA. Vsekakor pa je vsa ta leta veliko potoval: v »najboljših« letih se je na pot podal tudi 45-krat. Kar ob upoštevanju dopustov kratkomalo pomeni eno službeno potovanje na teden.

»Pisarna« na letališču

Pri delu na tako velikem območju so poslovne poti z osebnim avtomobilom prenaporne, ugotavlja Aleš Zupan. Že samo vožnja do Münchna in nazaj je naporna, kajti pri službenih poteh pač ne gre za počitnice, ko se lahko človek sprosti, temveč za pot z visokim tempom: na sestanek mora priti človek pripravljen, ob povratku je že treba pripraviti prve sklepe.

Poslovne poti so zelo skoncentrirane. Službena pot se s sestankom ne konča, zato je zelo dobro, da je tu nekdo, ki te pelje. In to so večinoma letala. Iz Ljubljane nimamo take izbire kot iz nekaterih drugih evropskih prestolnic – letala odletijo ob sedmih zjutraj, nazaj so okrog desetih zvečer, tako da se doma ne naredi nič več in moraš izkoristiti tudi čas na letališčih.

Preden se posameznik odloči za tak način življenja, mora vse dobro premisliti, saj močno vpliva na osebno življenje, na družino, prijatelje, tudi na starše, saj preprosto nisi več vedno na voljo. Zato je dobro, če je tako delo časovno omejeno. Šele sedaj, ko je doma, je Zupan odkril lepote popoldnevov, od socialnih stikov do tega, da lahko človek kaj naredi zase.

Izkušnje, do katerih doma ne moreš

Ob delu v tujini dobi človek neprecenljive izkušnje, ki jih ni mogoče dobiti, če si samo v Sloveniji. Predvsem je pomembno poznavanje načina dela v drugih okoljih. V Novartisu imajo izobraževalne napotke, kako naj bi stvari potekale, vendar je praksa v vsakem primeru le – praksa.

Tako se pogosto potrdijo stereotipi, da so v germanskem delu poslovni partnerji točni, osredotočeni, sestanek se začne točno in traja natančno tako dolgo, kot je predvideno. V Italiji in Španiji je nekoliko drugače. Če ne veš, za kateri nogometni klub navija sogovornik, je stik težje vzpostaviti. Sestanki se lahko začnejo z zamudo, temu sledi pogovor o nogometu, potem pa posel. Pogovor o vremenu z Angleži pa je skoraj nujen. Seveda pa je vsak posameznik malo drugačen in samosvoj, zato je pomembna spretnost, da se znaš prilagoditi razmeram in poznaš različne kulture.

Prav tako so neprecenljiva strokovna znanja, ki jih človek pridobi pri delu s strokovnjaki iz različnih držav. Vsaka država ima malo drugačen sistem izobraževanja in ta poudarja različne stvari. Tako se pri Američanih lahko veliko naučiš o trženju, pri Nemcih o inženirstvu, na vzhodu pa prevladujejo naravoslovna znanja.

Aleš Zupan Foto: Barbara Zajc/Lek

Za tak način dela je vzdrževanje fizične kondicije nujno. Aleš Zupan jo vzdržuje predvsem s tekom. Pred vsako potjo najprej spakira opremo za tek, potem pa še toliko, kolikor je prostora. Če se je lotil pripravljanja prtljage v drugačnem vrstnem redu, je vedno zunaj ostala ena superga. Sicer imajo hoteli, kjer prenočujejo Novartisovi uslužbenci, praviloma fitnese ali bazene, a če je le mogoče, gre Zupan raje v naravo. In tako je v vseh teh letih po vsem svetu nabral kopico točk GPS. Gre za igračo, ki te prisili, da nekaj zares delaš. Moraš si zastaviti cilj, drugače preprosto ne zdržiš, pravi sogovornik.

Jeziki in pisave

Poleg angleščine govori še nemško in italijansko. Nekaj malega zna komunicirati tudi v kitajščini, tako da v pismih pristavi še kakšno pismenko. Kar pa lahko ob pozitivnem odzivu povzroči manjšo težavo, ker je v odzivu potem preveč kitajščine, ki pa je seveda ne razume več.

Nedvomno je poznavanje tudi drugih jezikov in pisav izjemno pomembno. Zupan je iz generacije, ki se je še obvezno učila srbohrvaščino in tudi cirilico. To mu je močno olajšalo življenje v Moskvi, kajti v Rusiji je azbuka pač več ali manj edina pisava in brez osnovnega poznavanja pisave se ne moreš peljati niti z metrojem.

Zupan pravi, da je za izkušene način dela, ki vključuje veliko potovanj, možen, za mlajše pa je bolje, da so v tujini, da dihajo, se učijo in tako na zelo intenziven način pridobivajo znanje in izkušnje. Prav tako pa s svojo kulturo in obstoječim znanjem prispevajo k rasti drugih.

V Sloveniji žal ne privabljamo veliko tujcev. Zupan ugotavlja, da to verjetno zato, ker imamo premalo fleksibilno delovno zakonodajo, upravni postopki za pridobivanje dovoljenj so zapleteni. Ovira je tudi šibka – in vedno slabša – letalska povezanost Ljubljane z Evropo.

Zupan je na letalo zamudil samo enkrat – ker je doma pozabil denarnico z dokumenti. Pri tem je več ali manj vse odvisno od organizacije. Danes so na voljo internetne aplikacije, ki vzdržujejo potovalni red, saj združujejo letalski vozni red, rezervacije hotelov in najem vozil in hkrati opozarjajo potnika na naslednji korak.