Karierno vprašanje: V službi opravljam naloge, ki sem jih prerasel. Kaj naj storim, da me bo šef opazil?

Ne naredite tega na neprimerne načine, z nenehnim iskanjem pozornosti, ugovarjanjem, prepogostim nestrinjanjem.

Objavljeno
25. marec 2017 19.38
Tabla
Alenka Kraljič, Trenkwalder
Alenka Kraljič, Trenkwalder

Se tudi vi najdete v teh besedah in mislih: »Že sedem let delam v službi eno in isto stvar, pa se še čisto nič ni spremenilo.« Ali pa: »Postal sem inventar v tej službi. Šef me niti opazi ne več.« Ali: »Kolikokrat sem že svoji vodji rekla, da bi mojo nalogo pri projektu drugače izpeljala, po mojem mnenju hitreje in učinkoviteje, pa me noče slišati.«

Prepogosto so v današnjih časih prezrte prave sposobnosti, spretnosti, želje, pričakovanja in motivacija zaposlenih. Že ob vstopu v podjetje se vodstvo in odločevalci premalo posvečajo odkrivanju posameznikovih kompetenc in ljudi, ki so posebej talentirani za opravljanje specifičnih del in nalog. Nato tudi ne dajejo ustreznega pomena razvijanju posamičnih talentov, splošnih in specifičnih kompetenc zaposlenih, premalo se trudijo zadržati najboljše in najbolj usposobljene za točno določena delovna mesta. In navkljub temu, da bi le-to bistveno lahko pripomoglo k realizaciji zastavljenih ciljev podjetja.

T. i. talenti so posamezniki v organizaciji, ki izstopajo, lahko s svojimi sposobnostmi, spretnostmi, znanjem, kompetencami. Prevečkrat so prezrti, že tudi v zgodnjih fazah vzgojno-varstvenega in izobraževalnega procesa. Ni pa dosti posameznikov, ki se tega sami dobro zavedajo in si želijo več in drugače ter poskušajo opozoriti nase. Zgodi se, da to naredijo tudi na neprimerne načine, z nenehnim iskanjem pozornosti, ugovarjanjem, prepogostim nestrinjanjem ...

Vodje in njihove naloge

V zdravih delovnih okoljih neposredni vodje, ki so v vsakdanjih odnosih s svojimi zaposlenimi, s pomočjo kadrovskih strokovnjakov nenehno odkrivajo in nato z zaposlenimi razvijajo njihova močna področja in talente.

Alenka Kraljič, foto: osebni arhiv

Če zaposleni čuti, da še vedno opravlja naloge, ki jih je že prerasel, kmalu začne razmišljati o menjavi delovnega mesta ali delovne organizacije. Sprva mora zelo dobro razmisliti, zakaj je v resnici čedalje bolj nezadovoljen. So to res delovne naloge, ki jih opravlja, morda njegove odgovornosti? Se mu zdi, da prejema neprimerno plačilo za svoje delo, si želi napredovati, pa res ni prave možnosti za to? Ni v podjetju resnično neposrednega vodje ne drugih vodij, ki pa morda opazijo njegove posebne sposobnosti in znanja in cenijo njegovo delo?

Naj vas opazi kdo z mnenjsko in odločevalsko močjo

Navadno se v podjetjih le najde prava oseba, na katero se lahko zaposleni obrne in se primerno z njo pogovori o svojih prepričanjih in željah. V večjih organizacijah so to lahko kadroviki, lahko so to vodje nekaterih delovnih timov, posamični vodje projektov ali pa nekateri vplivni posamezniki v delovnem okolju, ki imajo ne samo mnenjsko, temveč tudi formalno odločevalsko moč.

V manjših podjetjih pa je to navadno lahko le glavno vodstvo. Se pa določeni posebni dosežki, hitro in učinkovito opravljanje dela in nalog, pobude in predlogi za optimizacijo, ki jih posameznik da, hitro opazijo – tako med sodelavci kot med vodji.

Ne prenaglite se

Sicer pa je bolje, da se posameznik, ki meni, da njegove sposobnosti niso dovolj izkoriščene, ne prenagli v svoji komunikaciji. Smo res dali vse od sebe na delovnem mestu, pomagali tudi drugim s svojim znanjem, kadar je bilo to mogoče? Smo res našli v sebi vsa svoja močna področja, potenciale, jih poskušali primerno predstaviti pravim ljudem v podjetju? Smo dovolj dolgo vztrajali, ne le v okviru enega projekta ali v kratkem časovnem okviru?

Pravo udejanjanje in učinkovito delovanje na delovnem mestu se v povprečju začne po treh letih dela na istem delovnem mestu. Za nezahtevna dela je ta doba tudi krajša, za kompleksnejša in odgovornejša pa lahko tudi do pet let.

Če zaposleni sposobnosti, ki misli, da jih ima, dalj časa ne realizira, mu motivacija na delovnem mestu zelo pade, rezultat sta manjši zavzetost in storilnost, večjo vlogo imajo drugi negativni vplivi. To je vse, česar si v naših delovnih okoljih nihče ne želi.

Biti nenehno aktiven na delovnem mestu, iskati nove in nove rešitve za vse mogoče razmere, s katerimi se srečujemo, delovati s pozitivnim pridihom, spoštovati mnenja in delo sodelavcev in vodij, učiti se od drugih in predajati svoje znanje in izkušnje drugim – to so načini delovanja, ki obenem na plano privedejo tudi naše prave in relevantne potenciale. Brez bojazni, da bi se preveč ali neprimerno izpostavljali.