Tiskane izdaje
Številne ženske opravljajo dela, ki so bistveno manj zahtevna, kot pritiče njihovi izobrazbi. Večinoma zato, ker ne najdejo ustrezne zaposlitve, druge morda ugotovijo, da delo, za katero so se strokovno usposobile, ni tisto pravo. Oboje je lahko zelo frustrirajoče. Ponujamo dve takšni zgodbi.
Že sedem let le nadomeščanja
Patricija Jakop iz Celja je svojo glasbeno žilico hotela posredovati mladim rodovom, zato se je odločila za študij glasbene pedagogike v Mariboru. Že med pisanjem diplome se ji je ponudila zaposlitev na osnovni šoli v Vojniku. Na mah je opravila pripravništvo, strokovni izpit in diplomirala. A zaposlitev je bila začasna, nadomeščanje za čas porodniškega dopusta. Ko se je mlada mamica vrnila v službo, je Patricija ostala »na suhem«.
Žal se je nadaljevalo v istem slogu: petkrat ali šestkrat je vskočila na enak način, za čas odsotnosti zaradi porodniške ali bolniške, vsakič na drugi šoli, za leto ali celo samo za nekaj mesecev. Možnosti za redno zaposlitev so skrčili varčevalni ukrepi, dodatnega zaposlovanja tako rekoč ni bilo. Prvo takšno upanje je vzklilo v Slovenj Gradcu, kjer so potrebovali nekoga redno za polovični delovni čas. In Patricija se je že razveselila ... A so bila pravila v dejavnosti toga: prednost ima notranja prerazporeditev (glasbo bi poučevali na primer matematik, fizik, slavist ipd.), nato se novači v okoliških šolah (glasbenega pedagoga, ki nima dovolj ur), in šele če ne bi našli nikogar, bi lahko objavili razpis. Brezupno.
Plan B
Potem je v Celju na srednji šoli nadomeščala daljšo odsotnost. Ko je zmanjkalo tudi začasnih opcij za zaposlitev v poklicu, za katerega je usposobljena, je sklenila sprejeti kar koli, saj ni hotela nekoristno ždeti doma. Znanec ji je ponudil službo v gostinstvu v Ljubljani. In se je preselila. A ker so čez pol leta na isti šoli v Celju spet iskali nekoga za nadomeščanje, se je vrnila. »Zdaj sem tu, ne vem, za kako dolgo. Moj status je zelo negotov,« nam je zaupala. Življenje z danes na jutri, selitve, nova okolja, novi ljudje, nobenega oprimka, okoli katerega bi spletla gnezdo. »Ko sem se odločala za študij glasbene pedagogike, si nisem mislila, da bo tako težko najti službo. K študiju nas je spodbujala celo država s štipendijami. Sama sem jo dobivala od prvega letnika. Problema sem se zavedla šele proti koncu študija, a sem upala, da ne bo trajalo dolgo. Zdaj teče sedmo leto, pa ni nič bolje.«
Neizprosna realnost je Patricijo prisilila, da je izdelala plan B. Nima nobene zveze z glasbo, a jo navdušuje. Preizkusila se je sicer že na različnih področjih, pred leti pa je naredila še izpit za maserko. Hkrati s poučevanjem glasbe je novo znanje leto dni pilila v masažnem salonu. Zdaj si je prioritete začrtala takole: »Če se bo našlo delo v šoli, ga bom vzela, sicer pa bi se rada posvetila maserstvu, se dodatno izobraževala in usposabljala za različne vrste masaž. In odprla lastni masažni salon. Želja že nekaj časa tli, delam na tem, da bom projekt sposobna tudi finančno pokriti.«
Lov za izkušnjami
Naša druga sogovornica je Kaja. Zametki njene poklicne kariere so bili zelo podobni kot pri več tisoč mladih po Sloveniji. Ko pri petnajstih še ne vedo, kaj bi v življenju radi počeli, odločitev preložijo za štiri leta in se vpišejo na gimnazijo. Kaja je izbrala ekonomsko gimnazijo, šolanje pa nadaljevala na FDV, smer kadrovski menedžment. Od študija je pričakovala več konkretnih vsebin. Že zelo zgodaj je začela nabirati praktične izkušnje, najprej v proizvodnji, za tekočim trakom, nato v gostinstvu, v strežbi v lokalih, hotelih, restavracijah. S kadrovskim področjem se je na hitro srečala v zadnjem letniku fakultete, na praksi v kadrovski agenciji. »Takrat je bilo zanimivo, a po resnici povedano me ni pritegnilo. Začutila sem, da ždenje v pisarni ni zame,« je povedala.
Drugi tak poskus je bila zaposlitev v mali, komaj ustanovljeni kadrovski pisarni. Začela je kot prodajna svetovalka za storitve v zvezi z zdravjem in varstvom pri delu. Sprva dobri obeti o razvoju podjetja in napredovanju so se izkazali za nerealne, zato je po dveh letih in pol dela prek študentskega servisa iskala novo službo. In jo dobila. Prav tako v prodaji, a v večjem, resnem podjetju s tradicijo. Kot komercialistka se je dobro izkazala, presegala postavljene cilje, bila je samoiniciativna, motivirana, dobila je redno zaposlitev, v tem času pa je tudi diplomirala. Kmalu pa so mesečni cilji prehiteli realne možnosti. »Začeli so se pritiski, delo mi ni bilo več v veselje, nisem se več dobro počutila. Potegnila sem črto in sporazumno odšla.«
V iskanju novih izzivov
Ni se več obremenjevala z iskanjem nove službe, poskusiti je hotela nekaj povsem novega in se ozrla po priložnostih, ki jih ponuja svet, po evropskih projektih. Navdušila sta jo tako enomesečno delo v veganskem hotelu v Berlinu prek izmenjave Workaway kot dvomesečni projekt Erasmusa+, povezan z zdravim načinom življenja, promocijo zdravja, organizacijo tekaških maratonov na Madžarskem. Počutila se je, kot da je na dopustu, čeprav je delala.
Naslednja postaja je bila zaposlitev v na novo ustanovljeni veganski restavraciji. Najprej v pripravi hrane in strežbi, nato se je izkazala z vodstvenimi znanji in preteklimi izkušnjami in napredovala do vodje osebja. »Po viharnem obdobju vzpostavljanja tima sem pred dnevi dobila tudi uradno pogodbo za to vodstveno pozicijo, z višjo plačo.« Je to tisto, kar jo izpolnjuje? »Ne,« priznava Kaja. »Sem človek, ki vedno išče nove izzive, ko mi postane dolgčas, grem naprej. Vleče me v mednarodne vode, na področje prostovoljstva, v koordinacijo prostovoljcev, ki gredo v tujino. A za to bom morala še izpopolniti nekaj znanj in veščin, na primer znanje jezikov, in razmisliti, ali je to tisto pravo.«
