Tiskane izdaje
Ljubljana – »Servisiranje ur se je v zadnjih dveh desetletjih povsem spremenilo in danes v resnici samostojnih serviserjev, prostih strelcev, ni več na trgu. Gre za rigiden sistem povezanih serviserjev z obvezno določenimi cenami. Nepovezani pa nimamo več dostopa do rezervnih delov,« pojasnjuje urar Alojz Kovšca, ki strankam ne more povedati, kdaj bo ura popravljena, saj ne ve, kdaj bo dobil ustrezen rezervni del, ker zamuja dostava.
Švicarji so namreč postavili model, po katerem poskušajo obvladovati vse trge, samostojne urarje pa ovirajo na vse možne načine. Če v posamezni državi nimajo svojega podjetja, izberejo močno urarsko-trgovsko družbo – pri nas predvsem zato, ker obvladuje tudi Balkan – prek katere višajo cene. Ko je čas, tudi partnerje kupijo ali izrinejo s trga. Kot samostojen poklic so urarstva zapisana izumrtju, je črnogled Kovšca, ostali bodo le obratni urarji v kakšni od družb, ki jih pa tudi ni veliko.
Ure niso več samo časomeri
V marsičem so se seveda spremenile tudi same ure, ki niso več samo merilci časa, temveč kot pravi računalniki multifunkcijske naprave, kjer je način vzdrževanja in servisiranja povsem drugačen. Ne gre več za servisiranje ur, temveč za industrijsko menjavanje celih delov, saj je sicer cena dela višja od vrednosti ure.
Prodirajoče pametne ure so več ali manj komunikatorji, kjer je servisiranje bolj izjema kot pravilo. Menjajo se samo še pasovi in baterije. Tradicionalno servisiranje mehaničnih ur pa je omejeno na drage ure, ki so statusni simbol, teh pa je na slovenskem trgu premalo, da bi se od tega dalo živeti. Urarjem posameznikom je v Sloveniji odzvonilo.
Marsikomu ni do tega, da bi na roki nosil računalnik, prek katerega je mogoče vsakega posameznika nadzorovati. Takšne ure lahko ugotovijo celo, kdaj je kdo pod stresom. Če bo šel nadzor v to smer, se obeta lepa prihodnost tudi navadnim uram, napoveduje Kovšca.
Popravila stenskih ur
Kovšca pojasnjuje, da živi od popravila stenskih ur, kjer so potrebni znanje, izkušnje in tehnologija. Stenske ure so povsem drugačne, gre za mehansko delo, od diagnosticiranja do same izvedbe, kar pa servis težko počne. Potrebno je interdisciplinarno delo, poznavanje osnov in tehnologije obdelave lesa in kovin, in to združeno z urarsko tehnologijo. To je tržna niša, ki bo ostala še kar nekaj let.
Alojz Kovšca povezuje urarstvo z gostinstvom, ker samo z osnovnim poklicem upokojitve ne bi dočakal. Treba je pač vedeti, da gre za fino mehaniko in ob rastoči dioptriji je to težko. Sam ima problem z globinsko ostrino, tako da nekatere stvari vidi samo pod določenim kotom, kar je spet povezano z nerodnim položajem, bolečinami v vratu in križu.
V Sloveniji je veliko starih kmečkih ur, ki so se prenašale iz roda v rod. Drugod so jih zavrgli, na naših podstrešjih pa jih je še vedno veliko. Pravzaprav jih je čedalje več, pri njihovi obnovi pa tehnično znanje ni dovolj, potrebna je umetniška žilica, ročno delo in obnova na tradicionalen način, v bistvu restavratorstvo.
Kmečke ure z dušo
Kovšca se je ukvarjal s 150 let staro uro, ki je 30 let stala. Je manjkalo pol sestavnih delov, ki jih je naredil sam iz lesa in kovine – je bilo treba vse izrisati, izrezati, spolirati. Vendar se zdaj že na daleč vidi - in po tem se mojster pozna. Po bližnjici ne gre, pot je daljša. Sam pozna rokopis svojega tasta Staneta Kajfeža. Delo je malo romantično, ker ni dobičkonosno, so potrebni podpora družine in dohodki od drugih stvari. Pri Kovšci je to gostinstvo.
Z nekdanjim sodelavcem, ki se je izučil pri njem in je zdaj sodni izvedenec za področje urarstva, sta se razšla, ker mu ni več mogel zagotavljati dela. Zdaj se z urarstvom ukvarja v okviru družbe z drugo dejavnostjo, zaradi objektivnih pogojev pa bo po oceni Alojza Kovšce težko zastavil samostojno urarsko pot.
Hči je pred diplomo iz oblikovanja - trdi, da dizajnerske ure pri nas nimajo perspektive. Kovšca pa predlaga, da bi kakovostni mizarji, ki izdelujejo stilsko pohištvo, vanj lahko vključili tudi ure, ki bi bile lep dodatek. Urni mehanizmi so danes dostopni, cena ni visoka, je pa dodana vrednost stilskemu pohištvu zagotovo višja. A ni še nobenega mizarja in pohištvenega oblikovalca, ki bi se tega lotil.
Slovenska ekonomska paradigma je, da je v lesu prihodnost (in denar). Tudi ure so lesene. Kovšca ima znanje, priznava pa, da nima ekonomske moči, da bi se tega lotil. Trudi se biti neromantik.
Ohranjanje kakovosti
Ne gre za kljubovanje času, ampak za ohranjanje kakovosti. Zakaj menjati kakovostno ohišje radijskega sprejemnika ali stenske električne ure, če pa lahko zamenjaš le mehanizem? Celo avtomobilska industrija je prešla na enotne platforme, obliko pa prilagaja željam kupcev. Kovšca je neuspešno iskal proizvajalca zobnikov za stare kmečke ure, saj jih nihče ni znal ali hotel narediti, ker je zapleteno, potrebno je posebno orodje ...
Urarstvo je imelo v dolini zgornje Kolpe patent za izdelavo kmečkih ur iz Schwarzwalda - z odobritvijo so ga prodajali po vsem Balkanu. Gre za še vedno veljaven patent, saj ga ni nihče preklical. Za razliko od Francozov in Švicarjev, ki so jim v Schwarzwaldu to prepovedali. Šotnice bi lahko delali, saj imamo patent, gleda v prihodnost Alojz Kovšca.
