Mentor ne uči, o čem razmišljati, temveč kako

»Ko imam vprašanje in ga zastavim svojemu mentorju, mi odgovori z vprašanjem,« pravi 25-letna Nataša Gole zaposlena v Adrii Mobilu. »Zato porabim tudi petkrat več časa. A se mora sama naučiti dela s svojo lastno izkušnjo,« proces usposabljanja mladih v Adrii Mobilu, ki je veliko več od predajanja tehničnih izkušenj, razlaga 61-letni Franc Senica.

Adria Mobil z 963 zaposlenimi v matičnem podjetju se s predajanjem vedenj s starejših generacij na mlajše ukvarja načrtno. V družbi dela okoli 50 oseb, starejših od 55 let, marsikdo med njimi svoje dolgoletne izkušnje deli z mladimi obrazi še nekaj let zatem, ko formalno že izpolni pogoje za upokojitev. Po finančni krizi leta 2008 in zmanjšanju kadra podjetje občutno raste na vseh področjih poslovanja, zato je mlajših od 30 let približno 270.

Psihološka pogodba

Novozaposleni se z učenjem najprej srečajo v okviru matrike usposabljanja vsakega posameznika v tehnološki delovni proces, pravi Senica, ki je v družbi zaposlen že 38 let: »Od tu naprej se začne pravo življenjsko mentorstvo. Z Natašo, recimo, sva morala ustvariti medsebojno psihološko pogodbo, odnos – čeprav nimamo nič zapisanega na papirju. Sam imam izkušnje in tradicijo, ona hitrost dostopa do podatkov, žilico za iskanje. Jaz sem usmerjen k procesu in ciljem, poznam vzročno-posledične zveze, ona gleda drugače – vse bi se v posameznih etapah moralo končati hitro. Danes komuniciramo prek telefona, mlajše generacije že skoraj težko znajo govoriti. Poskušamo jih spraviti nazaj v normalen cikel, saj bo brez prave komunikacije težko ustvariti pravo sožitje.«

Potrpežljivost je pri učenju mladih generacij nujna. Toliko bolj v tehničnih poklicih, saj so mladi, vajeni sedenja za računalnikom ali s telefonom v roki, izjemno slabo tehnično izobraženi. Ali, kot se pošalijo naši sogovorniki, se včasih ni dogajalo, da v dvocentimetrski nastavek priviješ tricentrimetrski vijak – in na drugi strani stene nehote dobiš obešalnik.

Razumevanje za neznanje

»Poznamo generacije mladih pred 30, 20 leti. Če primerjamo s petimi leti nazaj, gre za bistvene razlike,« pravi 58-letni tehnolog Zdravko Dušič: »V moji generaciji smo vsi gledali, kam bomo lahko šli delat, da si bomo nato lahko sami nekaj ustvarili. Nato je politika mladim začela preveč obljubljati, kaj morajo dobiti, da bodo lahko imeli družine, in govoriti, da morajo čim več hoditi v šole. Sedaj Slovenija stoka, da nima ustreznih kadrov. Nihče ne bi več delal. To se v proizvodnji zelo čuti. Imam pa občutek, da se v zadnjih letih stvari spreminjajo na bolje, da se znova čuti, da je treba začeti ustvarjati.« »Nimamo kaznovalne politike,« o začetniških napakah pravi Franc in doda, da če ne bi imeli razumevanja za neznanja, bi morali iz podjetja vreči na cesto skoraj vse novince.

Ko padeš, nisi sam

Kako dojema proces učenja, kjer Senica mladih ne želi voditi skozi nove procese, temveč le usmerjati, smo povprašali Francevo sodelavko Natašo Gole, ki je v Adrio Mobil prišla pred dvema letoma: »Ključno pri mentorstvu je vzpostavljanje varnega odnosa. Meni on ne govori, kaj naj naredim in o čem naj razmišljam, temveč kako naj razmišljam. Kako naj sama pridem do zaključkov. Ko ne vem, kako naprej – potrkam na njegova vrata. Nato se usedeva in imava dve uri konstruktivne debate. Razmisli vse možne vidike! Potem imaš polno glavo. Mladi bi namreč šli ravno naprej do cilja – in šele nato ugotoviš, da obstaja še nekaj vidikov, ki jih je treba vzeti v zakup, da prideš do realizacije. V šoli obvladaš teorijo, a ko prideš delat, ugotoviš, da je v praksi veliko stvari, ki te jih šola ne nauči. Da nekdo stoji za teboj, da ko padeš, nisi sam – to ti daje zaupanje vase in prepričanje, da boš to zmogel. V tem vidim prednost mentorskega sistema.«

Mladi o starejših

»Starejša generacija je morda malo bolj previdna,« pravi Goletova: »Iz izkušenj vedo, kaj gre lahko prav ali narobe. Mi mladi pa pozabimo pogledati, kaj gre lahko narobe in smo zato manj previdni.«

»Se pa iz napak učimo,« meni 27-letni Boštjan Kramar, zaposlen na tehnološkem delu proizvodnje: »Starejšim se lahko približamo in nato dodamo svojo noto zraven, da je rešitev naša, a z njihovo pomočjo.«

»Jaz bi v nekaj kar šla, oni pa bi včasih kar malce predolgo počakali,« dodaja Nataša: »Skupaj morda potem pride do simbioze, da ravno v pravem trenutku narediš ravno pravo stvar. Nekdo, ki je že 20 ali 30 let v istem procesu, ne vidi več, kako bi lahko bilo nekaj drugače. Mladi smo kot svež veter, ker nismo obremenjeni s preteklostjo. Ko poveš, da bi nekaj lahko bilo drugače, se pa mora tudi starejša generacija vprašati, ali je nek ukrep po 30 letih še aktualen.«

Senica pravi, da ga dejstvo, da ga bodo njegovi učenci kmalu upokojili, ne moti: »Pokoj ni konec življenja. Če imamo mi zase lastno vizijo in če vemo, da so mladi naše nasledstvo, ne vidim, zakaj bi mi bili ogroženi. Je pa v poslovnem svetu, in tudi v zasebnem, marsikdaj problem, ker je občutek varnosti lahko prizadet. Mlajšega učiš, mu daš vse, a te ta lahko, recimo zaradi karierizma, poskuša v nepošteni igri izigrati. Sam se tega ne bojim.«

Mladim pa, pravi Nataša, medgeneracijsko sodelovanje v podjetju širi obzorja tudi zunaj službe: »Tudi babica na pošti, ko ti želiš le plačati položnico, ona pa razlaga o vnuku, ima kup znanj, ki ti jih lahko da. Naučila sem se, da se je včasih dobro malce zaustaviti, malce potrpeti, ker ponavadi iz tega pride ven nekaj dobrega.«