Tiskane izdaje
»Ati me je ves čas jemal s sabo v tisto prvo delavnico, še preden smo se s tem preživljali. Vse sem mu ven odnašala. Videl je, da imam veselje s tem delom. Tako se je vse skupaj začelo,« se spominja Srečka. Čeprav je imela od vsega orodja najraje kladivo, zaradi tega ni šlo nič narobe: »Ničesar nisem uničila in tudi izgubila nisem nikoli ničesar. Vse je bilo na travniku, kjer sem se igrala. Če mi je rekel, da kaj pogreša, sem mu takoj nazaj prinesla.«
Pričakovano oče ni imel nič proti, ko se je Srečka odločila, da bo postala avtokleparka. Prav nasprotno, razlaga Srečka: »Zelo je bil vesel. Ves čas sva delala skupaj. Od majhnih nog sem mu pomagala, tudi smisel sem imela za to delo. Ne on in ne jaz, nihče ni pričakoval, da bom delala kar koli drugega.« In tako je Srečka s Ptuja odšla v Maribor na srednjo kovinarsko, strojno in metalurško šolo. V prvem letniku, ko je bilo še združenih več smeri, je še imela kakšno sošolko, potem je ostala sama s fanti. Dekleta, ki se morda prav zato, ker bi bila sama v razredu s fanti, ne odločijo za kakšen tak poklic, bi Srečka hitro prepričala: »To so bili najboljši razredi in imam lepe spomine. Še enkrat bi šla, če bi bilo možno.« Res pa je, da je imela že nekaj prakse: »Ker sem bila od majhnih nog z atijem, sem se od vrtca naprej družila predvsem s fanti, tako s tem nisem imela problemov. Fantje so me pa tudi zelo lepo sprejeli in ne morem reči, da je bilo kaj narobe.«
Foto: Shutterstock
Najlepše je takrat,
Čeprav poudarja, da ni nič pretežko, pa vendarle kakšen avto raje popravlja: »Gre za avtomobile, ki so mi bili že od samega začetka všeč. Najbolj mi je všeč predzadnja linija mercedesovega C 204. Športno-eleganten. Takoj mi je bil všeč, ko sem ga videla. Sicer pa ni nobenega problema – popravim vsak avto!« Čeprav ve, da so v Sloveniji tudi druge avtokleparke, ne pozna nobene. V Autocommerceu je poleg nje še en avtoklepar, ostali so avtomehaniki in avtoelektrikar, in vsi jo sprejemajo kot sebi enako.
Ko je še delala doma, v začetku njene poklicne poti, je bilo drugače, se spominja: »Nekateri moški ne zaupajo toliko ženskam. S strankami pa se ne moreš prepirati. Zato je v takih primerih, ko meni kot ženski niso hoteli prepustiti avta, ati prevzel popravilo, naredila pa sem vse jaz. Ati je potem vedno povedal, da sem jaz avto popravila in je bilo vse v redu. Tako sem si tudi pridobila stranke in imela sem zelo dobro klientelo. Ko so videli, da obvladam.«
Težko delo
Čeprav v svojem delu uživa, priznava, da svojim hčeram tega poklica ne bi priporočala: »Delovna doba se ves čas podaljšuje, v tem poklicu pa se je treba velikokrat uleči pod avto, treba je kaj težkega dvigniti, vid in sluh te počasi zapustita. Ne pravim, da se drugje kaj takega ne zgodi, ampak to je poklic, ki zahteva malo več in lahko pride precej zdravstvenih težav.«
Srečka je, v skladu s svojim imenom, v poklicu, ki ga je kronala tudi z mojstrskim izpitom pri obrtni zbornici, srečna. Posebno zadovoljstvo je, pravi, ko ti uspe popraviti kakšen zelo poškodovan avto: »Ati je popravljal avtomobile po zelo težkih karambolih, Ni dobro, ko ne moreš toliko zaračunati, kolikor si delal. Je pa res dober občutek, ko avto po hudem karambolu spet sestaviš skupaj.«
Ko smo poklicali v Autocommerce in jih povprašali po Srečki, smo dobili odgovor: »Srečka je prava dušica. Zelo smo zadovoljni z njo. Za fanti prav nič ne zaostaja.« Srečka je skromna. Na vprašanje, ali pa kakšno stvar morda naredi bolje prav zato, ker je ženska, je v slogu popolne enakopravnosti spolov odgovorila: »Moških nočem spravljati v slabo luč. Mislim, da oboji dobro naredimo. Spol ne igra nobene vloge.«
