Tiskane izdaje
Uslužbenec na ministrstvu in delavec v podjetju se po naravi stvari nikoli nista lepo gledala, ker sta imela (in še imata) drug o drugem »svoje mnenje«. Različen način dela, različen urnik, zanesljivost zaposlitve, nenazadnje tudi višina plače, motiv in učinek – vse to ju je ločevalo in naplavilo vsakega na svoj breg. Da je to pravzaprav neupravičeno, poskušajo dokazati s projektom Partnerstvo za spremembe, v katerem že tretje leto zapored na obeh bregovih usklajeno organizirajo enotedensko izmenjavo: uradniki gredo delat v podjetje in zaposleni iz zasebnega sektorja v pisarne ministrstev. Navdušenju ni konca, projekt, začet iz »snežne kepe«, obeta prerasti v plaz, ki bo zajel tudi občine in nevladni sektor ter najširši krog podjetij.
V projektu, ki je nastal v sodelovanju med Ameriško gospodarsko zbornico v Sloveniji (AmCham Slovenija) in ministrstvom za javno upravo, in katerega tretji krog se končuje prav danes, letos sodeluje 75 zaposlenih, 36 podjetij, šest ministrstev, 30 mentorskih parov, pet skupin, pripravljajo pa pet poti za udejanjenje predlaganih rešitev.
Rušenje mentalnih zidov
Partnerstvo za spremembe je visoko zveneč in ambiciozen naslov projekta, ki je že v osnovi povsem drugačen od navadnih vladnih projektov. Ponavadi se najprej oblikuje program, določi procese, nosilce, finančne vire, podpiše, sprejme. Potem pa zaživi ali ne, saj gre za odločitev od zgoraj navzdol. S partnerstvom je drugače, rodilo se je v glavah skupine mladih profesionalcev pri AmCham, Snežna kepa. Kot pove Brina Tomovič iz AmCham, so s svojo idejo, kako izboljšati svet, pred tremi leti navdušili ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, čez dva meseca pa je že bila prva, še nekoliko sramežljivo teren otipavajoča izmenjava 15 zaposlenih.
Program še vedno ni formaliziran, raste organsko, vsebinsko, vse možnosti in pojavne oblike so odprte, vsak primer izmenjave je unikatna zgodba zase. In, kot je dejala vodja kabineta ministra za javno upravo Nina Langerholc Čebokli, projekt deluje na etični pogon, saj zanj ni predvidenih nobenih posebnih sredstev. Organizatorji in sodelujoči na obeh straneh delajo to ob svojih običajnih delovnih obveznostih.
Namen je tisti, ki posvečuje sredstva. Nina Langerholc Čebokli: »Zrušiti želimo mentalne zidove med sektorji, stereotipe, ki so zakoreninjeni in preprečujejo medsebojno razumevanje in sporazumevanje. Radi bi okrepili komunikacijo, dokazali, da sploh ne gre za dva ločena svetova. In spodbudili sodelovanje kot veščino. Kot družba imamo polna usta sodelovanja, ko je treba nekoga v resnici pritegniti, pa nas zmanjka.« Konkretno to pomeni, da želijo človeka, ki preživi leta in leta v isti pisarni, poslati na drugo stran, da spozna, kako delujejo v podjetjih, kakšne probleme imajo in kako bi te probleme lahko družno rešili v obojestransko korist.
Na katere stereotipe merijo? O uradnikih se širi glas, da so nemotivirani, leni, da nič ne delajo in nimajo nobenih ciljev. V njihovih logih pa zaznavajo zaposlene v gospodarstvu kot pridobitniške preračunljivce, nepripravljene narediti kar koli, kar ne nosi dobička, brez občutka za širše družbene potrebe. Stereotipi so postali resna ovira za napredek. Če ne bomo znali soustvarjati prihodnosti skupaj, na podlagi zaupanja, napredka ne bo, pravi Langerholc Čeboklijeva.
Kavica z ministrom
In kako poteka izmenjava? Vse je dvosmerno, prostovoljno, sledi željam in potrebam posameznikov, izmenjačkov, kot se jih je prijelo ime. Začne se septembra, izteče junija. Na obeh straneh, v podjetjih (članih AmCham) in na ministrstvih (letos je vključenih že šest), se za enotedensko spoznavanje dela »na drugem bregu« lahko prijavi kdor koli. Pogoj je le, da napiše motivacijsko pismo, v katerem pojasni, zakaj bi šel na izmenjavo in kaj konkretno ga v ciljni instituciji/podjetju zanima. O tem se nato pomenijo na predhodnem sestanku pri gostiteljih, kjer se gostje predstavijo, povedo svoje želje in pričakovanja, interese, tu jim določijo mentorja in ponavadi naredijo načrt za vse teden.
Na ministrstvu za javno upravo na primer se tak teden začne s kavico z ministrom. Tako sprejme vse izmenjačke, predstavi krovno področje dela na ministrstvu, cilje Partnerstva za spremembe. Nato oseba preživi na primer en dan v informatiki, spoznava sistem javnih naročil, spozna kabinet, notranje komuniciranje, posebej pa še področje, ki jo najbolj zanima. Uslužbenci ministrstva, ki gredo v podjetja, nato napišejo kratka poročila, pojasnijo, kaj jih je na obisku najbolj navdušilo, katere veščine so pridobili in kaj bi bilo koristno prenesti v lastno prakso.
Posebej, ko je govor o obiskih iz podjetij na ministrstvu za javno upravo, se zastavi vprašanje, ali lahko pride do konflikta interesov v zvezi z javnimi naročili. Organizatorji so na to pomislili, zato so v sporazum zapisali, da se izmenjava takoj prekine, če le se pojavi sum o konfliktu interesov. Preventivno ne križajo poti tistih, ki delajo v funkcijah naročnika ali ponudnika.
V izmenjavi več žensk
Izmenjave so bile letos v tednu med 5. in 9. junijem, udeležilo se jih je veliko več žensk kot moških. Z ministrstev v podjetja je šlo 32 oseb, od tega 4 moški. Iz podjetij v ministrstva pa je šlo 14 oseb, od tega 5 moških. Mentorskih parov je bilo 30. Presenetljivo je tok v smeri gospodarstva večji, morda tudi zato, ker v podjetju teže pogrešijo delavca za ves teden.
Sicer pa je bila sestava izmenjačkov zelo pestra, od mladih do starejših, najstarejši jih je imel prek 60. Udeleženci z ministrstev so uradniki na različnih položajih, tudi vodje služb, sodelavci iz kabineta, iz administrativne podpore. Iz podjetij prihajajo zaposleni različnih profilov, tudi vodje in direktorji. Splošni vtis je po besedah obeh sogovornic – navdušenje, hvaležnost za tako izkušnjo. Oni iz gospodarstva spremenijo mnenje o »lenih uradnikih« in postanejo njihovi ambasadorji.
Za boljše delo boljše plačilo
Kar so sodelujoči prvi dve leti izpostavili kot izzive in poiskali rešitve zanje, naj bi v tretjem krogu poskušali uresničiti v praksi. Opredelili so vrednote, ki jih bodo razvijali vsak v svojem okolju, in jih jemljejo za partnersko sodelovanje, igrivo inovativnost in drzno odgovornost. Ena od zadev, ki v podjetjih dobro deluje, v javni upravi pa (še) ne, je na primer notranje komuniciranje, intranet. Zato so se na ministrstvu za javno upravo zgledovali po v tem pogledu naprednih podjetjih, vzpostavljajo boljši komunikacijski sistem in ga prenašajo na ostala ministrstva. Uvedli so tudi agilni način dela, kar pomeni, hitrejše določanje ciljev in časovnice.
Nekatere rešitve, ki bi jih uprava z veseljem posvojila od gospodarstva, pa trčijo ob zakonodajo. Veliko je predlogov, da bi nagrajevanje v upravi vezali na rezultate dela. Kot pravi Langerholc Čeboklijeva, je zakon na to temo že spisan, a ga že več kot dve leti ne morejo uskladiti s sindikati. Javni uslužbenci si želijo tega, kar je v zasebnem sektorju logično – boljšega plačila za boljše delo. Da so motivirani za tisti »nekaj več«, dokazuje tudi njihova zagretost za udeležbo na izmenjavi; želijo biti bolj opazni, soustvarjati, prispevati, ne le izvajati dnevne naloge.
Prihodnost je obetavna
Projekt raste iz leta v leto. Pobude za izmenjavo prihajajo tudi iz lokalnih skupnosti in nevladnega sektorja. Na strani podjetij je za zdaj še dovolj velik krog članov AmCham. Zbornica z okoli 320 člani, praktično vsemi velikimi podjetji, ki delajo na slovenskem trgu, je posrednik, prek katerega se novači sodelujoča podjetja. Za naprej je želja ta krog še razširiti na celotno gospodarstvo. Organizatorji skupaj pestujejo ambiciozno vizijo: postati nacionalna platforma sodelovanja in soustvarjanja boljše prihodnosti. Skupaj se lotiti izzivov, ki bodo vseslovenski. Formalizirati program, mu dodeliti vire in mu zagotoviti stabilnost.
Take izmenjave menda ni nikjer po svetu. Obstajajo razvite oblike menjav znotraj javnega sektorja, ne pa med sektorji. V zraku je internacionalizacija: za program je pokazala zanimanje Švica, predstavili so ga na različnih forumih na Malti, v Dubaju, na evropski komisiji, v OECD pa je bil izbran med 10 najbolj inovativnimi praksami globalno.
