Napaka pri izbiri šolanja ni usodna

Miha Kos, Hiša eksperimentov: Mladi morajo biti samoiniciativni, kdaj morajo tudi v slepo ulico, da potem najdejo izhod.

Objavljeno
27. januar 2017 17.04
Mednarodni dan centrov znanosti - Hiša eksperimentov v Ljubljani 10.novembra 2016 [Hiša eksperimentov,Ljubljana,eksperimenti,znanost]
Božena Križnik
Božena Križnik

»Slišal sem in sem pozabil. Videl sem in sem si zapomnil. Naredil sem in znam.« Ta kitajski pregovor je vodilo Hiše eksperimentov, ki, stisnjena na 500 kvadratnih metrih na Trubarjevi v Ljubljani, že 20 let buri domišljijo obiskovalcev.

Večinoma so to mladi, čeprav, kot pravi ustanovitelj in vodja Miha Kos, ni namenjena samo mladim, ampak celotni populaciji, vseživljenjskemu učenju. Tu lahko obiskovalec, mlad ali star, izbira med vrsto raznolikih dejavnosti, eksperimenti so le del ponudbe. V živo preizkuša svoje sive celice, se spoznava z znanostjo pa tudi ugotavlja, v katero interesno smer ga vleče njegov notranji kompas.

Kaj lahko da taka ustanova mladim pred zahtevno izbiro šole, poklica? »Veliko. A bi lahko še bistveno več, če bi imeli materialne in kadrovske zmogljivosti, kakršne imajo podobne ustanove v mestih po Evropi,« potarna Kos. Pri tem ima v mislih sistemsko financiranje, in ne zgolj sponzorstev, evropskih in državnih projektov ter vstopnin. Hiša eksperimentov ponuja več kot dvajset dejavnosti, vendar iz omenjenih razlogov bolj ali manj pilotno. »Začeli smo kot kaplja v morje, zdaj smo kot skodelica v morje, lahko pa bi bili reka v morje.«

Vzbujajo radovednost, širijo obzorja

Pomenek z Miho Kosom človeku kaj hitro odpre oči: dejavnost njegove hiše ni namenjena temu, da bo mladega človeka usmerila na posamezno področje, v ozko specializacijo, primerno za njegove sposobnosti, veščine in interese, ne bo ga učila, kako naj začrta poklicno pot za prihodnjih 30 in več let. Nasprotno, odpirala mu bo svet, širila obzorje, ga navduševala, da se bo učil sam. Spodbujala bo njegovo radovednost in ustvarjalnost, saj je to dvoje nujen pogoj za inovativnost, za podjetništvo. Iz tega se rodi zdrava demokracija − občutna večina ljudi, ki kritično razmišljajo in aktivno ukrepajo, poudarja Kos.

»Želimo pomagati ustvarjati družbo radovednih in odprtih ljudi, ki si upajo priznati napake in vprašati, česar ne vedo, ter se hočejo naučiti, česar ne znajo. Mladih ne navdušujemo le za razmislek o znanosti, ampak tudi o eksistenčnih vprašanjih. Dopovedati jim je treba, da ni nič narobe, če delajo napake. Iz tega se kvečjemu česa naučijo. Tudi če nekdo napačno izbere svoj poklic, ima vedno možnost početi kaj drugega. To ni usodna odločitev.

Mladi ljudje morajo biti radovedni, samoiniciativni, morajo brskati, ne smejo biti zadovoljni s povprečjem, iskati najkrajših poti, ampak morajo kdaj tudi v slepo ulico, da potem znajo priti ven. Življenje je zaporedje problemov, ki jih moraš reševati. Ko opraviš z enim, te čaka drugi. A vsak, še tako težak, ti da novo izkušnjo, orožje, da boš naslednjega laže rešil. Naše pomembno sporočilo je, da moraš uživati v reševanju problemov, da boš užival v življenju.«

Če doseže tako osebnostno spremembo pri obiskovalcih, si vodja Hiše eksperimentov šteje kot največji možni uspeh. S tem, pravi, so naredili mnogo več kot s kakršnim koli svetovanjem o poklicih. Je pa med njihovimi dejavnostmi kljub vsemu vrsta takih, ki odgovarjajo na številna vprašanja zvedave mladeži. Recimo, znanstveniki odgovarjajo srednješolcem, zakaj je njihovo delo njihov konjiček.

Brez dlake na jeziku jim nanizajo pluse in minuse ter svoje napake v zvezi z izbiro poklica. Razkrijejo, denimo, da se jim v mladosti ni niti sanjalo, kaj bi študirali, so se pač lotili študija, zdaj pa delajo povsem nekaj drugega. In so zadovoljni. Mladi ne smejo dobiti sporočila, da tako ali tako ne bodo dobili službe, plače, da je vse brez smisla ... Dopovedati jim je treba, da so oni tisti, ki bodo krojili usodo.

Kdor je že odločen, ni dovolj odprt

Kolikšen delež mladih pa je po izkušnjah Hiše eksperimentov vendarle že vnaprej odločenih, kaj bodo počeli v življenju? »Težko bi ocenil,« pravi Kos. »Menim pa, da tisti, ki je že odločen, ni dovolj odprt in dojemljiv za spremembe. Lepo, da je trden, a mora biti hkrati dovolj elastičen, da bo to svojo trdnost prilagodil, če bo ugotovil, da je nekaj drugega boljše, da ima večje možnosti za uspeh.«

Navsezadnje tudi izjemno hitre tehnološke spremembe pokopavajo stare in izrisujejo povsem nove poklice. Kaj pomaga, če otrok izbere poklic, ki ustreza njegovim sposobnostim in ga veseli, če pa ga čez nekaj let ne bo nihče potreboval!

Ali Hiša eksperimentov mlade spodbuja, da več razmišljajo o zdaj deficitarnih tehničnih poklicih? Kos: »Seveda – naše delavnice Znanstveni Krneki in Družinjenja so točno to. Gojitev timskega dela, spodbujanje tehnične kulture in kvalitetnega preživljanja prostega časa družin.«

V knjigi vtisov je sicer tudi kar nekaj starejših obiskovalcev zapisalo: Če bi prišel v Hišo eksperimentov pred 20, 30 leti, bi študiral čisto nekaj drugega. A to, poudarja sogovornik, sploh ni najbolj pomembno. Študij mora usposobiti posameznika, ki se loti nekega problema, da ve, kakšne vire potrebuje − človeške, prostorske, materialne, finančne −, da zna sestaviti ekipo in da postopek izpelje do konca. Da se ne ustraši napak, ampak se iz njih uči. Podrobna znanja osvoji na konkretnem delovnem mestu.