Nekdaj spoštovan poklic jemlje slovo od Zasavja    

Zasavski rudarji: plače rastle, spoštovanje do poklica upadalo; v RTH manj rudarjev, kot je prstov na eni roki.  

Objavljeno
23. april 2018 12.00
Posodobljeno
24. april 2018 12.07
Stane Rožanc (levo) in Toni Lisec
Nekoč je bil »kamen« z imenom zmajeva kri, ki so ga kopači – večinoma kmetje – prodajali lekarnarjem. Ti so iz »krvi« izdelovali zdravilo za živino. Sredi 18. stoletja je rjavi »kamen« postal kurivo prihodnosti. Za Zasavje je nastopila nova doba industrializacije, z njo se je rodil nov poklic – rudar. Danes je pravih knapov v Rudniku Trbovlje-Hrastnik (RTH) manj kot šest.

Četrt tisočletja je bil rudar ne le v revirjih, temveč na vsem Balkanu spoštovan poklic. Legendarnega udarnika iz bosanskega premogovnika Breza Alijo Sirotanovića, ki je v »smeni« (osemurna izmena) s »kameradi« (sodelavci) nakopal 152 ton premoga, so ovekovečili celo na jugoslovanskem bankovcu za 20.000 dinarjev. Z njim so se poistovetili tako domačini v zasavskih rjavih premogovnikih kot prišleki z juga, ki sebe nikoli niso imenovali rudarji, ampak knapi. Jama je razlike med njimi zabrisala: v njeni temi so bili vsi knapi, vsi enaki. Toda 80. leta 20. stoletja so bila še romantični časi rudarjenja na Slovenskem. Nato je začela poklicu in rudi cena padati …

Danes je večina pravih knapov upokojenih, nekaj se jih je prezaposlilo, odšlo med taksiste, na železnico, redki so se vrnili na Balkan. V času, ko poklic v Zasavju zamira in izgublja vsakršno – dobro ali slabo – konotacijo, velenjski rudarji občasno še grozijo s stavko. Ko so v Zasavju stavkali knapi, je bilo vselej slišati najmanj dve plati zgodbe o (ne)upravičenosti njihovih zahtev: so knapovske »cuolenge« (plače) previsoke ali prenizke? Je rudarski poklic premalo ali preveč plačan? Običajno so plače enačili s spoštovanjem poklica, rezultat pa je bil, da so prve nenehno rastle, drugo pa je upadalo … 

Brezpogojno tovarištvo,  ki izginja s poklicem

Stane Rožanc, letnik 1969, je še izkusil pravo jamo, kjer se je premog »filal« (nalagal) s »herci« (lopatami). Trdi, da je knap za Slovence od nekdaj enako Zasavec, za Zasavce pa enako ponos. V njem je zajeto brezpogojno tovarištvo, ki žal izginja skupaj s poklicem.

Rožanc bi se danes ponovno odločil za knapovščino, pravi. Čeprav se je po zadnji stavki leta 2014, na kateri je bil ob »legendi« Toniju Liscu najvidnejši član stavkovnega odbora, od RTH moral posloviti kot edina žrtev. 

S »hercem« oziroma »pik asom« se je dodobra spoznal že kot otrok, saj so doma kurili na premog, pri petnajstih letih je rekel, da hoče biti rudar, zaradi očal pa je pristal med kovinarji. Ker pa so ta profil potrebovali tudi na »gverku« (rudniku), se mu je želja uresničila. Bil je štipendist in vajenec »gverka«, z 18 leti pa se je tam zaposlil. Vleklo ga je v jamo. Vso vajeniško dobo so mu »stari« polagali na srce: »Če te ne bo minilo prvi mesec, te ne bo nikoli.« Sošolci so zdržali teden, dva, Rožanc do zadnje stavke. 

Ni dobro, če strojnik dela, saj knapi sedijo, premoga pa ni 

»Prvič sem v jamo vstopil z velikimi očmi in ušesi. Vzel sem jo kot avanturo.« Prva naloga je bila dežurni strojnik na klasičnem odkopu v rovu Pasetti. In v čem se kovinar v jami razlikuje od knapa? »Knap 'kuolm' [premog] koplje, strojnik pa skrbi za popravilo mehanizacije, ko se pokvari. Sicer pa sta eno: skupaj jesta in skupaj jima podgana hrano odnese …«

A drobna razlika je vendar obstajala – poleg razlike v barvi čelad: bele za knape, modre za kovinarje in elektrikarje, rdeče za nadzornike, zelene za reševalce in rumene za »šoferje« lokomotiv po jami. Če je imel strojnik vse dobro »poštimano« (urejeno), se smeje Limberčan Rožanc, je lahko osem ur sedel … »Če te je pri tem dobil direktor, ki je imel 'poštimano' v glavi, ni bilo težav. Ker je vedel: dokler strojniki sedijo, leti 'kuolm' iz jame. Če pa strojnik dela, 'kuolma' ni, osem, devet knapov pa sedi …«

Med kameradi, sedečimi, stoječimi ali na begu za življenje in smrt, ni bilo občutkov več- ali manjvrednosti. »Južnjake smo potrebovali, ker se je našim to delo zdelo izpod časti. V 90. letih, po odcepitvi Slovenije, pa je bilo tu in tam vendar čutiti 'sortiranje' …« Rožanc je z večino ostal prijatelj tudi po odhodu iz RTH, kot s. p., projektant strojnih instalacij. »K sreči sem ob delu pridobil visoko izobrazbo,« pravi invalid tretje kategorije, ki mu je pri 24 letih zdrobilo vretence v ledvenem delu. Operaciji sta bili uspešni, a je zaradi poškodbe delovno mesto kovinarja na odkopu zamenjal z drugim – upravljavcem v kompresorski postaji. »Tu mi je bilo nekoliko dolgčas. Prižgeš dva gumba in ju po osmih urah ugasneš.« 

Treba je bilo zdržati  do »penzjona«

Pa smo spet pri zgodbah, da knapi za »spanje v jami« zaslužijo preveč. Rožanc se ne spreneveda, da so knapi včasih tudi kakšno uro odspali in efektivno delali dobre štiri ure: »Do delovišča in nazaj smo potrebovali dve uri, za malico pol ure, pol ure priprave dela, pol ure za pospravljanje delovišča. Za delo je ostalo 4,5 ure. Toda delati 4,5 ure pri 30 stopinjah Celzija ali pri ničli in na prepihu – ob vlagi, slabem zraku, dimu, škodljivih plinih … ni preprosto. Knapov v zgodovini ni nihče vprašal, ali vemo, kolikšne so koncentracije PM10 v jami! Treba je bilo zdržati do 'penzjona' [upokojitve].«

»V 80. letih, ko je premog še imel prihodnost in smo odpirali raziskovalne proge, je bilo potrebnih ogromno ljudi. Z odločitvijo politike, da RTH ne potrebuje, so sledila odpuščanja. Prepričan sem, da se je pravzaprav prepočasi praznila uprava. Državo je zanimalo le število zaposlenih in uprava je sistematično skrbela, da je bila vedno polna ljudi, v jami pa jih je zadnja leta celo primanjkovalo.« 

V kompresorski postaji na koti 220, v katero so se leta 2014, v zadnjem stavki, za 80 ur zaprli zasavski knapi, se je končala Rožančeva pot in pot več kot dvesto njegovih kameradov. Zadnji naj bi odšli decembra letos. Z njimi jemlje od Zasavja slovo tudi njihov poklic.