Tiskane izdaje
Afganistanec Roshan je kot 16-letni begunec prišel v Slovenijo pred sedmimi leti. Že več kot leto in pol kot agencijski delavec dela v proizvodnji v podjetju Knauf Insoulation in že zelo težko čaka na dokumente s slovenskim grbom, je povedal v tekoči slovenščini.
»Če hočem živeti v Sloveniji, se moram naučiti jezik, samo tako se bom lahko lepo vključil v družbo, komuniciral na delovnem mestu in se vključeval v pogovore s prijatelji, sem si mislil in tri leta po tistem, ko sem prišel, sem se že lepo sporazumeval v slovenščini. V družbi sem vztrajal, da govorimo vaš jezik, če česa nisem razumel, sem pač vprašal,« je povedal Roshan.
V Afganistanu je končal osemletko, pri nas je šolanje začel v četrtem razredu osnovne šole. Delal je dva letnika hkrati, nato se je vpisal v frizersko šolo Mič Styling. Ob tem je bilo treba poprijeti tudi za delo. A programa ni dokončal, saj je izvedel, da lahko dobi slovensko državljanstvo, vendar mora biti prej določeno obdobje zaposlen. Dileme ni bilo, izbral je delo: »Zaradi življenja, ker hočem normalno živeti, dihati v miru, sem moral pustiti šolo, saj ob večizmenskem delovniku ni mogoče še redno hoditi k predavanjem.«
Čim prej se naučite jezika
Do službe mu je pravzaprav pomagala prijateljica, ki ga je nekega dne poklicala ter mu povedala, da kadrovska agencija Naton išče proizvodne delavce za škofjeloški Knauf. »Dokazati sem moral, da znam slovensko, pisal sem test, potem pa smo se zelo hitro vse dogovorili,« se spomni Roshan in z nasmeškom dodaja, da ni prepričan, da to pravilo še vedno velja. Tiste, ki prihajajo zdaj, spodbuja, da se čim prej naučijo jezik, kolikor lahko, jim pomaga, da se bolje znajdejo. Nenazadnje se samo tako lahko pogovarjaš prav z vsakim sodelavcem, saj ni nujno, da vsi znajo angleško, predvsem pa so navodila na delovnih mestih v slovenščini.
Sodelavci so ga zelo lepo sprejeli. »Na začetku sploh niso vedeli, da sem begunec. Mislili so, da sem iz Kitajske ali Koreje ... Super se razumemo, prijatelji smo in tudi po službi se včasih družimo,« pravi Roshan. Ne razume, zakaj se ne bi. »Saj smo vsi ljudje, moramo dihati, imamo srce, čustva. Vem, kako se počutijo tisti, ki zdaj pribežijo v Evropo, ker jih je bilo doma strah za življenje, ker niso imeli česa jesti. Dokler človeka ne poznaš, kako moreš reči, da je slab? Ne moreš ga niti obtoževati, da nečesa ne dela prav. Saj ne more, če ne pozna pravil, ki veljajo tukaj, treba mu jih je predstaviti, ga naučiti,« pravi Roshan.
V Sloveniji mu je zelo všeč in čeprav je njegova družina v Nemčiji, namerava ostati tu. Čez delo, ki ga opravlja, nima pripomb, prav tako ne čez zaslužek. A kot pravi, to ni poklic, ki si ga želi opravljati vse življenje. »Nekoč hočem delati zase. Odpreti si želim svojo kuhinjo. Razmišljal sem že, kako bi to bilo, kaj vse bi moral narediti. Zdaj to še ni realno, a enkrat bo,« je prepričan Roshan, ki se zdaj hoče še predvsem veliko učiti.
Obojestranska korist
Prek zaposlitvene agencije Naton v slovenskih podjetjih trenutno dela 15 beguncev, kot pravi direktor Natona Brane Parazajda, se z naročniki dogovarjajo še za nove zaposlitve. »V Sloveniji kritično primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v proizvodnji, ljudem, ki so nastanjeni v begunskih centrih, pa hočemo ponuditi priložnost za boljše življenje in socializacijo,« je pojasnil Parazajda in dodal, da so se ti delavci izkazali za odgovorne in marljive. Razumejo, da se je treba dokazati, kar včasih pomeni, da se delo začne na preprostih delovnih mestih.
V Knaufu, kjer je zdaj zaposlenih nekaj manj kot 400 ljudi in nenehno iščejo tako proizvodne delavce kot strokovnjake, se ob tem srečujejo s težavami. Pridobivanje dobrih kadrov je izziv. »Glede na potrebe po delavcih v proizvodnji smo prepoznali tudi eno od možnosti pri ljudeh, ki so prosili za azil v Sloveniji in s tem izkazali pripravljenost tu tudi ostati. Zdaj zaposlujemo več takih oseb, pred njihovim prihodom pa smo z ustreznimi informacijami seznanili naše zaposlene in jih tudi prosili za pomoč in sodelovanje.
