Nikoli ne ve, kaj ga čaka na terenu

Policist Marko Gumzej, ki dvanajsto leto službuje v modri uniformi, dela ponoči približno dve desetletji. Ko ga v ranem dopoldnevu pred službo pobaramo, da nima izstopajočih podočnjakov, se nasmehne: »Ne še.« V povprečju dela ponoči dvakrat do trikrat na teden. »Delamo v več izmenah, po potrebi. Ker nimam turnusa, začenjam ob zelo različnih urah. Narava dela pa je odvisna od kriminalitete,« je povedal vodja patrulje in kriminalist pri PP Ljubljana Bežigrad.

Naloge policista se podnevi in ponoči ne razlikujejo. »Pri svojem delu moramo biti strokovni in zakoniti,« je poudaril sogovornik. Ker ponoči večina ljudi spi, je zmogljivost manjša, zato je manj prijav splošnih kaznivih dejanj na policijskih postajah, je dejstva nizal sogovornik.

»Se pa ponoči dogaja marsikaj, kar se čez dan ne. Zelo pestro je. Srečujemo se z različnimi težavami in ni nam dolgčas,« je Gumzej opisoval nočni delovnik in dodal, da poskušajo prekrške in kršitve javnega reda in miru obravnavati čim bolj mirno. »Prihaja pa ponoči do večjih kaznivih dejanj, kot so vlomi v objekte in vozila,« je še razkril.

S športom nad stres

Kateri del noči je najbolj živahen? »Opažamo, da je do polnoči morda nekoliko več prijav, ljudje potrebujejo pomoč policije, potem se pa umiri in imamo čas za birokracijo, pisanje preteklih nerešenih zadev. Konci tedna so bolj razburljivi kot drugi dnevi, saj je pretok ljudi in mladostnikov večji kot običajno in je zato lahko več težav, za nas pa več dela. Načeloma pa kriminaliteta ni povezana s časom,« je pojasnil.

Največ intervencij je podnevi. V katerem delu dneva je stopnja tveganosti pri opravljanju nalog največja, je težko govoriti, saj policisti nikoli ne vedo, kaj jih čaka na terenu, je opozoril sogovornik. Za tovrstne situacije se izobražujejo. Gumzej kot izkušen policist tovrstno znanje predaja tudi drugim, mlajšim policistom, kako se odzivati na določene situacije. »Vse to sčasoma postane vsakdanja rutina,« je povedal.

Delo policistov zahteva visoko zbranost in psihološko trdnost. V težkih situacijah poskušajo izklopiti čustva, pravi sogovornik. »Smo samo ljudje in včasih je to težko. A vendarle imamo v sebi veliko dobrega, da pomagamo,« je dodal. Pomembno je tudi, da si po napornih intervencijah zbistrijo glavo in spravijo stres iz sebe. »Tovrstna poglavja predelujem z gibanjem, športom. Čas si zapolnim tudi z družino. Pa tudi s sodelavci se pogovarjamo o tovrstnih situacijah, jih primerjamo in si pomagamo,« je razkril.

Že druga noč je lažja

Če opravlja delo ponoči več dni zapored, se prvi dan bojuje z manjšo krizo. »Telo ni vajeno bioritma. Noč ima svojo moč. Moraš se navaditi. Že druga noč je potem lažja,« je zaupal. Ko nastopijo trenutki, v katerih napade zaspanost, »udari« nazaj s skodelico kave. Njegovi sodelavci to storijo z energetskimi napitki.

»Če dan zamenjaš za noč, se telo sčasoma navadi. Ponoči poskušaš tudi jesti in piti. Apetit je seveda manjši, ampak treba je misliti na to. Pridejo pa trenutki, ko zbranost pada,« je povedal. Na policijski postaji nimajo postelj, tudi počitka si ne smejo privoščiti: »V službi smo za to, da delamo.«

Po koncu nočnega delovnika spije še eno skodelico kave in se odpravi domov. Z družino zajtrkuje, čez dan pa si privošči tri ali štiri ure počitka. »Čas bi čez dan namreč rad namenil družini. Če bi po nočnem delovniku spal osem ur, bi imel občutek, da kaj zamujam. Resda je tak ritem naporen, a spanje 'nadoknadim' ob naslednji priložnosti, ko delam zjutraj. V takem primeru se kdaj zgodi, da ležem k počitku celo ob 20. uri. Preden se odpravim k nočnemu delu, pa je koristno pred službo odspati dve do tri ure,« je izkušnje predstavil Gumzej, ki v svojem – tudi nočnem – delu vidi velik izziv.

»Nikoli ne veš, kaj te čaka, komu je treba pomagati. Statični poklici mi nikoli niso ustrezali. Zato sem si izbral raznolik, dinamičen poklic, v katerem uživam in pomagam ljudem. Zato sem tu,« je opisal svoje poslanstvo.