Tiskane izdaje
Slovenci smo nadpovprečni ljubitelji hišnih živali, je pokazala mednarodna raziskava. Dva od treh posameznikov, ki so odgovarjali na spletno anketo, sta povedala, da imata doma psa, mačko, ribo, ptico ali katero drugo žival, v drugih državah je to potrdilo 43 odstotkov vprašanih. Enako priljubljeni pri nas so psi in mačke, ki jih ima po 36 odstotkov lastnikov.
Hišni ljubljenčki pa ne osrečujejo le lastnikov, številnim posameznikom in družinam pri nas omogočajo zaposlitev, tudi podjetniško kariero ali pa dodaten vir dohodka. Na eni strani v posel z najrazličnejšimi izdelki, pripomočki in storitvami, ki jih trg sprejme, lahko vstopajo posamezniki brez strokovnega znanja, na drugi strani svoje priložnosti na trgu iščejo veterinarski tehniki in veterinarji.
Lani se je zaposlilo 190 posameznikov s to izobrazbo, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Za približno četrtino na zavodu nimajo podatka o dejavnosti, v kateri zdaj delajo, med znanimi dejavnostmi pa so najpogostejše trgovina, predelovalne ter strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, pa tudi izobraževanje in gostinstvo. »Zaposlitvene možnosti za veterinarje in veterinarske tehnike se postopno izboljšujejo,« so povedali na zavodu za zaposlovanje in postregli s podatkom, da je bilo konec julija v njihovi evidenci brezposelnih prijavljenih 232 oseb s to izobrazbo, tretjina med njimi je prvih iskalcev zaposlitve.
Nova metoda zdravljenja v Sloveniji še ni razširjena
Ker mu z novim šolskim letom po štirih letih nadomeščanja odsotnih delavcev na šoli, kjer je bodoče veterinarske tehnike poučeval strokovne predmete in praktični pouk, ne bodo več podaljšali pogodbe – delovno mesto so zapolnili z mladim pripravnikom v okviru razpisa Prva zaposlitev na področju vzgoje in izobraževanja – bo doktor veterinarske medicine Matic Kebler začel svojo pot.
Medtem ko je učiteljeval, je opravil pedagoško-androgoško izobraževanje in strokovni izpit za učitelja na pristojnem ministrstvu, in kar je za njegovo nadaljnjo karierno pot še posebej pomembno – opravil je izobraževanje za izvajanje akupunkture za male živali in konje ter tako dobil naziv certificiran veterinar akupunkturist.
Infografika: Delo
»To dejavnost sem do zdaj izvajal v popoldanskem času, ko sem opravil obveznosti v službi, zdaj se bom bolj posvetil tradicionalni kitajski veterinarski medicini, ki zajema tudi herbalno medicino, terapije s hrano, tuina masaže. Opravil bom magisterij s tega področja pri Chi inštitutu na Floridi, hkrati se izobražujem za fizioterapevta za male živali po programu, ki ga organizira Univerza iz Tennesseeja. Moja nadaljnja karierna pot bo temeljila na tradicionalni kitajski veterinarski medicini, izobraževanju ljudi o njej in rehabilitaciji/fizioterapiji živali,« je razkril načrte Kebler, ki je akupunkturo za živali spoznal že med študijem prek interneta. Navdušila ga je, ker raziskave kažejo, kako uspešna je ta metoda zdravljenja.
Dejstvo, da v Sloveniji med lastniki malih živali takšno zdravljenje še ni tako poznano, niti temu področju še ne dajejo večje teže v širših strokovnih krogih, čeprav denimo na priznani dunajski veterinarski fakulteti akupunkturo že izvajajo, vidi kot priložnost.
Povezal se je že s tremi kolegi veterinarji, ki se ukvarjajo z osteopatijo, bioresonanco in homeopatijo kot načinom zdravljenja, in skupaj načrtujejo integrativni veterinarski center. Zagovarja stališče, da zahodna medicina s podporo načinov zdravljenja vzhodne medicine prinese boljše rezultate. Za začetek načrtuje osveščanje lastnikov, s čimer bo postopoma rasel tudi posel.
Glede na izkušnje iz tujine pa bo slej ko prej tudi v naše izobraževalne programe treba vnesti tovrstne vsebine in takrat bi lahko ponovno nastopil kot predavatelj, ocenjuje. »V naslednjega pol leta bom videl, kako bodo stvari stekle. Nove službe za zdaj ne bom iskal, če bo prišla zanimiva ponudba, pa se je ne bom branil, saj bo v začetku samo s tem delom težko preživeti,« je realen sogovornik, ki se bo najprej posvetil nadaljnjim izobraževanjem – večina programa poteka po spletu.
Prepričan pa je, da v tem poslu je prihodnost in verjame v svojo poslovno idejo. S podjetništvom se je bolj podrobno že srečal v lanskem šolskem letu, ko je s tremi zainteresiranimi dijaki kot njihov mentor sodeloval v projektu Moje podjetje Zavoda za spodbujanje podjetnosti mladih.
Iz laboratorija v posel
V laboratoriju ljubljanske veterinarske fakultete, v katerem je leta 2011 nastalo »spin off« podjetje Animacel, je tedaj bodoči univerzitetni diplomirani inženir biotehnologije Luka Mohorič pripravljal raziskavo za svojo diplomsko nalogo na biotehniški fakulteti.
Luka Mohorič: Konji so najpogostejši pacienti. Foto: Mavric Pivk
»Vedno so me zanimale matične celice, udeležil sem se tudi poletnih šol na to temo. Slišal sem, da se s tem ukvarja dr. Gregor Majdič z veterinarske fakultete, stopil sem do njega in v pogovoru sva izvedela, da je tisto, kar bi jaz želel početi, prav to, kar on potrebuje. Ko sem končal raziskavo, pri kateri sta mi bila z dr. Katerino Čeh mentorja, sta me povabila, ali lahko pomagam v laboratoriju podjetja,« je 28-letnik pojasnil, kako se je pozneje zaposlil pri četrtem podjetju na svetu, ki omogoča zdravljenje obolenj živalskih sklepov z matičnimi celicami.
Potem ko so pri laboratorijskem raziskovanju potrdili, da je zdravljenje z matičnimi celicami uspešno, so ugotovitve oblikovali v izdelek in ga ponudili na trgu. Luka je laboratorijsko delo zamenjal za nov izziv: približevanje storitve potencialnim strankam.
»Precej veterinarjev ne pozna te oblike zdravljenja. Naša naloga je, da jim predstavimo novo storitev, jim pojasnimo, da je učinkovita in nenevarna, tudi stranskih učinkov nima,« je Ljutomerčan predstavil svoje naloge. Ta čas sodelujejo z 18 večjimi klinikami v Sloveniji, v Nemčiji imajo 270 veterinarskih odjemalcev, prodrli so še na avstrijski, hrvaški in angleški trg. Najpogostejši pacienti so konji in psi, imeli so povpraševanje tudi za nosoroga.»Pri Animacelu imamo natančno definiran nabor obolenj, ki jih zdravimo z matičnimi celicami, nismo pa tisti, ki postavljamo diagnozo, to stori veterinar. Ko natančno določi, kakšno ortopedsko težavo ima žival, ji odvzame del maščobnega tkiva in nam ga pošlje v posebni škatli, ki smo jo razvili skupaj s podjetjem Turna. Pri prenašanju celic je namreč treba paziti, da ne umrejo, ampak ohranijo svoj potencial. V našem laboratoriju nato celice osamimo iz maščobe, jih namnožimo, da bi popravile večje težave in jih pošljemo veterinarju v obliki, v kateri jih najustrezneje vbrizga v sklep,« je Luka Mohorič opisal, kako se pri storitvi, ki jo ponujajo na trgu, prepletata veterina in biotehnologija.
Potrkal na prava vrata
S storitvijo so poskušali pomagati več kot 300 živalim in imeli 85-odstotno uspešnost. V to številko so vključeni tudi primeri, pri katerih so lastniki oziroma veterinarji tovrstno zdravljenje izbrali za zadnjo možnost.
»Matične celice niso čudežna palčka, ki bi takoj pozdravila dolgotrajno oboleli sklep ali ustvarila novega. To obolenje je nastajalo dolgo, zato potrebuje čas, da se pozdravi,« je opozoril Prlek, ki največji izziv pri svojem poslu vidi v koordiniranju kratkoročnih in dolgoročnih nalog ter postavljanju prioritet pri uresničevanju ciljev, denimo, kako slediti viziji, da bo podjetje nekega dne številka ena v svetu, hkrati pa posel upravljati z omejenimi denarnimi sredstvi.
V prihodnosti bi se radi širili še na italijanski trg, za katerega je značilno, da porabijo največ denarja za hišne ljubljenčke na prebivalca, mikata jih tudi francoski in skandinavski. Čim prej bi radi uveljavili svoje ime v Evropi, preden se bodo razplamteli tovrstni laboratoriji po vsej celini.
Za povečavo kliknite na grafiko. Infografika: Delo
Kakšno pa je po izkušnjah Luka Mohoriča ta čas stanje na trgu dela za veterinarje in biotehnologe? »Zelo pomembna je fleksibilnost. Zato se moraš predvsem odločiti, kaj bi sploh rad in koliko si se pripravljen prilagoditi,« je poudaril.
Kje vidi priložnosti povezovanja podjetij, kot je Animacel, z informacijsko tehnologijo? »Predvsem na področju baz podatkov, denimo pri prenašanju kartotek v oblake,« je odgovoril direktor podjetja. Kako pa gleda na to, da je pri 28 letih že na direktorskem položaju? »Dobil sem priložnost voditi ekipo, kar je velika odgovornost, nagrade pa še sledijo,« je povedal.
»Ni deset najboljših stvari, ki jih moraš narediti, da boš dobil službo. Čeprav se (še) nimam za uspešen primer, mi je do tega delovnega mesta pomagala tudi sreča: potrkal sem na prava vrata, pa tudi starši so mi pomagali, če se mi finančno ni izšlo v tistih letih, ko sem še delal prostovoljno, za kar sem jim hvaležen. Vsakdo nima te priložnosti,« sogovornik mladim polaga na srce, naj med študijem izdelajo idejo, kaj bi radi počeli, in se dokažejo s prostovoljnim delom, pri tem pa naj bo študij orodje za dosego zastavljenega cilja na karierni poti.
