»Otroka spodbujam v glasbi, da bosta prilagodljiva«

Starši ne bi smeli razmišljati, kateri poklic bodo opravljali njihovi malčki, saj bo do takrat morda že izginil.

Objavljeno
10. junij 2016 18.06
Milka Bizovičar
Milka Bizovičar

Angležinja Tamsin Rose je trenerka in komunikacijska strokovnjakinja, 25 let dela v mednarodnem okolju, v zadnjem času v Bruslju. Zdaj se osredotoča tudi na usposabljanja v povezavi s spremembami na trgu dela. Pojasnila nam je, kako svoja otroka, stara leto dni in tri leta, že zdaj pripravlja na delo.

»Ko pomislim, kakšno bo njuno življenje čez dvajset ali trideset let, zanesljivo vem samo to, da ne vem, kakšen bo takrat svet. Zato ne tuhtam, ali bosta inženirja, arhitekta, odvetnika. Mogoče teh poklicev sploh ne bo več. Namesto tega si poskušam predstavljati, katere veščine bosta verjetno potrebovala,« nekoliko drugače kot verjetno večina staršev razmišlja Rosova.

Pokrovke naj le ropotajo


Ker je svet globalno povezan, je prepričana, da bo znanje jezikov zelo pomembno. »Angleščina je njun materni jezik, kar je zanju dobro, a to ne bo dovolj. Že zdaj jima omogočam učenje še enega jezika, v vrtcu se srečujeta s francoščino. Zakaj? Možgani pri otrocih, mlajših od petih let, delujejo drugače kot kasneje, ustvarjajo se drugačne povezave. Dokazano je, da je učenje jezikov v tako zgodnjem obdobju povezano s kasnejšo človekovo sposobnostjo prilagajanja ter z razmišljanjem zunaj okvirov. Ker živimo v svetu sprememb, se morata naučiti, kako se hitro prilagoditi.«

Zaradi znanstvenih dokazov o koristnosti je pri družini Rose tudi veliko petja, plesanja, ploskanja, ropotanja s pokrovkami ... Kot pravi Tamsin, glasba oziroma njeno učenje v otrokovih možganih ustvarja povezave, ki pomagajo pri fizični koordinaciji, um pa postane bolj prilagodljiv.

Tamsin Rose. Foto: Milka Bizovičar

»Kar lahko naredim za otroka, je, da ju poskušam pripraviti na to, da se bosta sposobna spopasti s stvarmi, ki prihajajo. Ne vem, kaj bo to, vem pa, da bosta morala živeti v svetu, ki bo čedalje bolj kompleksen, vse več bo tehnologije. Zato ju spodbujam, da sta radovedna, da se učita in opazujeta stvari okrog sebe. Postati morata čustveno stabilna in sposobna sprejeti dejstvo, da svet ni gotov,« pravi Angležinja in ponavlja, da je do otrokovega petega leta čas, da mu vcepiš neke koncepte in mu s tem pomagaš narediti prve korake − »in upam, da bodo vseživljenjski« − pri učenju prilagajanja ter zaupati v svoje sposobnosti v spreminjajočem se svetu.

Ekran je varuška, ki pošlje možgane spat

Kako pa otroku pomaga razvijati kritično mišljenje, ki bo v prihodnosti zaradi poplave informacij še kako pomembno? »Ko doma ponovi kaj, kar je slišal v vrtcu in ni resnično, mu povem, da vsi ne vedo vsega in da vsi nimajo vedno pravega odgovora. To so prvi koraki,« je opisala Tamsin Rose. Pomembno je, da se otroku posvetiš, naj bo še tako naporno. Najslabše je, če ekran postane njegova varuška. Gledanje risank pomeni, da pošljemo možgane spat, namesto da bi jih poskušali čim bolj predramiti.

»Starejši neprestano sprašuje, zakaj. Na primer: Zakaj dežuje? Lahko bi rekla samo, da ne vem, da je to pač tako, toda namesto tega ga včasih vprašam, kaj on misli. Njegovi odgovori so pogosto neverjetni. Ne prinašam mu jih torej na pladnju, ampak ga spodbujam, da sprašuje, in mu pomagam razumeti svet. Mislim, da tako nastajajo tudi inovacije, podjetništvo.«

Potem sogovornica še pove, da mora včasih štirikrat v eni uri pospraviti posodo nazaj v omare. Njen mlajši zdaj uživa, ko vso znosi ven, jo poskuša zlagati in ugotavlja, kako kaj gre in kako ne ter kako lahko iz posode izvabi zvok. »Včasih je res naporno, ampak mali se tako uči o svetu, povezuje stvari. Verjamem v rek, ki ga uporabljajo v nevroznanosti in se glasi: Celice, ki gorijo skupaj, se povežejo (Cells that fire together, wire together).