Po zaposlitvi so osebe z motnjo v razvoju trajno ob invalidnino

Bo vlada spremenila zakon iz leta 1983, ki ljudem z lažjimi oblikami motnje v razvoju krati zaposlovanje?
Objavljeno
12. januar 2018 10.51
Dan odprtih vrat v Drugi violini 21.marca 2016 [Ljubljana,Druga violina,restavracije,Dawnov sindrom]
Pija Kapitanovič
Pija Kapitanovič

Določene skupine ljudje z motnjo v razvoju si želijo opravljati delo v običajnih podjetjih, a jim zakonodaja to posredno onemogoča – ob izgubi zaposlitve ali poslabšanju motnje ne morejo več dobivati nadomestila za invalidnost in dodatka za nego in pomoč.

Andreja Lazar ima downov sindrom. Osnovnošolsko izobraževanje je uspešno končala na waldorfski šoli z nižjim izobrazbenim standardom, pleše balet in latinskoameriške plese ter igra flavto. Čeprav si je želela izobraževalno pot nadaljevati na izbranem nižjem poklicnem programu na Biotehniškem centru v Naklem in nekoč postati pomočnica gospodinje, je njenim staršem šola kljub temu, da je Andreja izpolnjevala vse formalnosti, sporočila, da bodo njeno prijavo zavrnili.

»Zaradi tega je sploh nismo poskušali vpisati, saj nima smisla otroka postavljati v okolje, ki ga zavrača. Oseba z downovim sindromom lahko funkcionira in dosega rezultate, če se počuti sprejeto,« pojasnjuje njena mama Jolanda Lazar.

Želijo si izzivov

Njeno motnjo so iz lažje prekategorizirali v zmerno, da se je sploh lahko vpisala v center Janeza Levca – šolo za otroke s posebnimi potrebami –, kjer lahko ohranja pridobljeno znanje, če se že za poklic ne more izobraziti. Ob šolanju opravlja tudi druga priložnostna dela, pomagala je že v gostilni Druga violina, sovodila kar nekaj dobrodelnih prireditev, že nekaj časa enkrat na teden dela kot prostovoljka v vrtcu Prule, opravljala je tudi prakso v uradu varuha človekovih pravic, v tajništvu centra Janeza Levca pa pomožna pisarniška dela. Ko bo končala izobraževanje na omenjeni ustanovi, bo morala v varstveno-delovni center, kamor pa Andreja tako kot še marsikatera druga oseba z downovim sindromom ali drugo motnjo v razvoju ne želi iti.

»Tam delajo kulije in zlagajo figurice, to je premalo, to je dolgočasno. Zlagali smo pribor in prtičke, pa šteli in šteli,« je za Delo pred časom dejal 24-letni Jan Prašnikar, fant z downovim sindromom.

V teoriji se osebe z downovim sindromom in druge osebe z motnjo v razvoju – slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, gibalno ovirani, avtisti, dolgotrajno bolni ter ostali s čustvenimi, vedenjskimi ali jezikovnimi motnjami – od leta 2011 sicer lahko zaposlijo, če najdejo delodajalca, ki je to pripravljen storiti, a teh v Sloveniji tudi zaradi nerazumevanja in premajhne ozaveščenosti še ni prav veliko.

»Večina socialnih podjetij, ki na državnih razpisih kandidirajo za nepovratne subvencije za zaposlovanje invalidov in ljudi v duševnem razvoju, delo omogoča gluhim, slepim in invalidom, saj v nasprotju z ljudmi z drugimi motnjami v razvoju vedo, kaj jih čaka,« pojasnjuje Anja Pišlar iz društva Downov sindrom Slovenija.

Tudi če bi pripravljenost na strani delodajalcev bila, pa danes oseba, ko se enkrat zaposli na prostem trgu dela, avtomatično za celo življenje izgubi pravico do nadomestila za invalidnino in morebitni dodatek za pomoč in nego. To je razlog, da se starši v Sloveniji dolga leta niso upali na glas boriti za bolj intenzivno vključitev otrok z motnjo v razvoju v širšo družbo.

Praksa iz tujine
in pilotni projekti doma

»Pošteno bi bilo, da bi tistim, ki si želijo delati, pa čeprav le za krajši rok, to omogočili, ne pa da jih kaznujemo tako, da izgubijo vse pravice,« meni Pišlarjeva. Enako mnenje deli tudi Valerija Bužan, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Dolfke Boštjančič, pobudnica in direktorica gostilne Druga violina, kjer v središču prestolnice prek varstveno-delovnih centrov delajo osebe z downovim sindromom.

»Na začetku ljudje niso verjeli, da nam lahko uspe. Bili so pomisleki celo o tem, da ne bomo imeli gostov.« Po petih letih obratovanja Bužanova potrdi, da je bil ves strah odveč. »Ne bi rada rekla, da imamo dela še preveč, ampak, poglejte, nimamo proste mize,« pravi. To kaže, da je družba pripravljena na sprejem ljudi z downovim sindromom, njim pa vključenost v širšo družbo spodbuja samozavest in razvoj.

Da so ti ljudje popolnoma primerni za delo v turizmu, cvetličarstvu, proizvodnji, vrtcih, administraciji in še kje, kaže tudi praksa iz tujine. V tujini na odprtem trgu dela danes po svetu med 5 do 10 odstotkov odraslih z downovim sindromom, pri nas še nihče. V Nemčiji je veliko ljudi z downovim sindromom zaposlenih kot sobaric/sobarjev v hotelih, v Italiji delajo kot pomočniki v vrtcih, na Nizozemskem v cvetličarstvu in kmetijstvu.

Pokazalo se je celo, da so izjemno marljivi delavci, skoraj nimajo bolniške odsotnosti in so zelo natančni, ko osvojijo naloge. Tudi pri nas so pilotni projekti pokazali, da se z nekaj pomoči in mentorjem, ki pazi na tako osebo, lahko vključijo v delovne procese v normalnih podjetjih, ne le prek centrov ali invalidskih podjetij, ki jim ne izplačujejo plač, ampak zgolj nagrade.

Da bi bili ljudje z motnjo v razvoju lahko v skladu s svojimi individualnimi sposobnostmi zares lahko vključeni v družbo, kar narekujejo tudi mednarodne smernice o vključevanju invalidov v družbo, je nujno spremeniti zakon iz leta 1983, ki je takrat osebam z motnjo v razvoju omogočil minimalna sredstva. Danes, ko smo kot družba pri vključevanju ljudi s posebnimi potrebami dosegli velik napredek, pa ni več primeren. Od prvega osnutka novega zakona o socialni vključenosti mineva šest let, ministrica za delo, družino in socialne zadeve Anja Kopač Mrak je za Delo potrdila, da bo zakon, ki je zdaj v javni obravnavi, sprejet spomladi letos.

»Kljub finančnim obremenitvam za proračun, ki bodo posledica dviga višine nadomestila za invalidnost, ter dodatka za pomoč in postrežbo, verjamemo, da nam bo zakon uspelo realizirati do prihodnjega poletja oziroma še pred volitvami,« nam je zatrdila in dodala, da verjame »v podporo ne samo koalicije, ampak vseh poslancev«.

Zakon bo zadeval nekaj več kot 6200 ljudi

Uradnih podatkov, koliko je pri nas ljudi z motnjami v razvoju, ni. Pravice po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb uveljavlja približno 6200 oseb. Po besedah ministrstva za delo bo upravičencev po zakonu o socialnem vključevanju zdaj nekoliko več. A niso vsi sposobni dela na prostem trgu. Številka prav gotovo ne bo visoka, saj so zahteve delovnega procesa, navkljub vsem prilagoditvam za konkretnega invalida, visoke,« pojasnjujejo na ministrstvu.

»Nihče ne fantazira, da bodo imeli ti ljudje kakšno hudo kariero, želimo jim le dati občutek, da so del skupnosti in ji prinašajo korist,« pa pravi Pišlarjeva.