Posel, ki ga rad opravljaš, ni nikoli naporen

Upokojenec s polnimi rokami dela: Cveto Pavlin je pri 87 letih še polno zaposlen s snemanji oglasov, prostovoljnim delom ...

Objavljeno
17. marec 2017 13.44
Andreja Žibret
Andreja Žibret

Cveto Pavlin, 87-letni upokojeni oficir JLA, je človek, ki mora biti povsod zraven, rad je v družbi in tudi po upokojitvi je ves čas polno zaposlen. »Pokojnino prejemam že 32 let in sem v breme državi,« se pošali. Vojaška disciplina, vestnost in natančnost pa so ga pripeljali do različnih del.

Opravljal je vojaško službo, ki je naporna, a tistega, kar rad delaš, ne dojemaš tako. »Tudi fizično težko zidarsko delo ni naporno, če ga opravljaš z voljo in srcem,« pravi. Od aprila 1944 do osvoboditve, 15. maja, je bil v partizanih. Nato je ostal v službi v JLA, najprej kot tankist, pozneje kadrovik, imenovali so ga »personalec«. V Sarajevu je opravil finančno-računovodski tečaj in pozneje v Sisku delal kot finančni nadzornik v računskem centru. Večinoma je služboval na Hrvaškem, nekoliko tudi v Beogradu.

S 55. leti v pokoj

Upokojil bi se lahko že leta 1974, s tridesetimi leti benificirane delovne dobe, star 45 let, med drugim so mu za 13 mesecev v partizanih priznali 26 mesecev partizanske delovne dobe, vendar tega ni izkoristil. Ko je iz Siska prišel v Ljubljano, ga je general Alojz Hren, ki je umrl prejšnji mesec, povabil in prepričal, da opravlja delo kadrovika v JLA še naprej, pozneje pa je delo nadaljeval v računskem centru. Tako je delal še deset let, do leta 1985, ko je dopolnil 55 let.

Današnje zaposlovanje je žalostno in katastrofalno, razmišlja: »Mladina nima nobene perspektive, ne vedo, od česa bodo živeli in kdaj se bodo lahko upokojili. S trebuhom za kruhom morajo v tujino. Radi bi si ustvarili družino, pa za to nimajo podlage. Nimajo stanovanja, v času socializma smo sicer tudi čakali na stanovanje, vendar smo vedeli, da ga bomo dobili.« Dodaja, da je povsod, kjer je služboval, dobil tudi stanovanje. Čeprav je bila žena nekaj časa brez službe in z dvema otrokoma ni bilo lahko, so nekako preživeli. »Bili pa smo tudi bolj skromni kot sedaj.«

Varnostnik, porotnik in zidar

Takoj po upokojitvi je imel polne roke dela, saj so ga »zaposlili« prek Kluba Maksa Perca, katerega člani so upokojeni delavci ministrstva za notranje zadeve. Ker je imel dovoljenje za nošenje orožja, je skoraj deset let vsako jutro ob 5. uri z Železniške postaje v Ljubljani spremljal voznika, ki je razvažal pošto proti Dolenjski, popoldne pa še nazaj. Zvečer so jih »porabili« še za pobiranje denarja po trgovinah, ki so ga nosili v trezor na Cankarjevi, kar je trajalo približno dve ure. V paru sta delala dva, eden je nosil denar, drugi ga je spremljal z orožjem, pri tema sta se vsak teden izmenjevala. Dobili so simbolično plačilo.

Še isto leto ga je krajevna skupnost predlagala za porotnika na okrožnem sodišču v Ljubljani, kamor so ga poklicali tudi do štirikrat na teden, včasih tudi nobenkrat. Pozneje je bil stalni porotnik na družinskem sodišču, delo porotnika je opravljal 28 let. Vsaka štiri leta so mu mandat podaljšali in moral se je zaobljubiti pred predsednikom višjega sodišča, pred dvema letoma pa ni več kandidiral. V času socializma je bila to predvsem častna funkcija brez plačila, pozneje pa so dobili minimalno nagrado, ki so jo porabili za kavo. Kot mlajši upokojenec se je lotil tudi zidarskih del, ko so gradili zidanico na Dolenjskem.

Znan obraz iz TV-reklam

Ker ima prepoznaven obraz, ga režiserji velikorat izberejo za snemanje oglasov. Videli smo ga v Simobilovi reklami za festival za tretje življenjsko obdobje. Pred štirimi leti je teden dni v Rovinju, Motovunu in Grožnjanu za Angleže snemal reklamo za hrano za pse. »Agencija me pokliče, režiser izbira in velikokrat tudi nisem izbran,« pove. Nazadnje je v Rožni dolini za Nemce posnel oglas, v katerem je zaplesal dunajski valček. Med drugim je namreč tudi začetnik in ustanovitelj Plesne skupine Društva upokojencev Dravlje. Ob vsem tem pa si zjutraj vsak dan, pozimi in poleti, od 8. ure do 8.30 obleče oranžno majico, nadene kapo in nikoli ne zamudi rekreacije pred draveljsko četrtno skupnostjo v okviru Šole zdravja, ki jo je pomagal ustanoviti.

Za starejše delo za tekočim trakom ni primerno

Ker zna obrezovati vinograd, še danes priskoči na pomoč sosedom, sorodnikom in prijateljem, v zahvalo pa prejme vloženo zelenjavo, sok in druge dobrote. To je njegov hobi in delo za uro ali dve. Ob daljšanju delovne dobe pa si ne predstavlja starejših ljudi, ki bi kot operativci delali za mizo po deset ur, to ni mogoče ne psihično ne fizično, pravi. Fizično delo v tovarnah za tekočim trakom pa sploh ne pride v poštev. »Ne vem, kako si ljudje, ki pišejo takšne predpise, to predstavljajo, tudi sami bodo prišli v ta leta.« In dodaja, da bo do 65. leta na upokojitev morda lahko počakal kakšen svetovalec ali vodja oddelka. O spreminjanju današnjih delovnih mest pa pravi: »Včasih si natanko vedel, kaj moraš narediti, danes pa ti delo kar nalagajo, velikokrat pa nekateri ne opravijo svojega dela in morajo to namesto njih storiti drugi.«

Je tudi aktiven član društva upokojencev, turističnega društva ter Zveze društev general Maister in postori vse, kar je potrebno. Dolgo je bil tajnik zveze borcev draveljske organizacije, zdaj pa je že več let predsednik, kar mu prinaša še dodatne zadolžitve. Med drugim je napisal in prebral že približno 40 govorov ob smrti članov. »Vse to je prostovoljno, včasih bi temu rekli družbenopolitično delo,« pravi.

Prostovoljstvo – pot do službe

O današnjih prostovoljcih pa pravi, da četudi nimajo sredstev za preživljanje, je to lahko dobra pot do službe, saj se lahko pri tem kakšnega dela priučijo in pridobijo prakso, pozneje pa jih zaposlijo. Hudo mu je, ker podjetja propadajo, v Sloveniji pa je brezposelnost zelo narasla. »Tega ne morem razumeti, še leta 1988 je bilo v Sloveniji tako malo brezposelnih, da ni bilo vredno omembe, še Švica jih je imela več.«