Tiskane izdaje
Slovenija je majhna. Delovno mesto je težko oddaljeno od stalnega bivališča več kot dve uri vožnje, razen, če sta točki izhodišča in cilja občutneje odmaknjeni od avtocestnega križa. Tedaj se zaradi slabih cestnih ali drugih prometnih povezav razdalja, merjena v času, lahko precej podaljša. Ampak ura ali dve potovanja do službe – kar je za delavca v velikih, razvitih državah ali na drugi strani Atlantika nekaj povsem običajnega – je v slovenskih glavah že težko premostljiva ovira.
Pa bi lahko rekli, da smo Slovenci zapečkarski, nemobilni, če pa se po podatkih Sursa več kot pol delavcev vozi na delo v drugo občino? Lahko. Ker je dnevna mobilnost statistično izrazita predvsem zaradi značilnega razpršenega poselitvenega vzorca in miniaturnih občin. Izkušnje nekaterih podjetij, ki imajo svoje poslovne enote v tujini, dokazujejo, da je težko najti kader, ki bi se bil pripravljen voziti z enega konca države na drugega ali se za določeno obdobje oziroma za čas trajanja projekta odseliti v tujino.
Kaj kaže statistika
V Sloveniji je bilo konec leta 2016 skoraj 418.000 medobčinskih delovnih migrantov, kar je več kot polovica delovno aktivnega prebivalstva, ugotavlja državni statistični zavod. V občini stalnega bivališča je imelo zaposlitev le 48,2 odstotka delovno aktivnega prebivalstva. Delež medobčinskih vozačev iz leta v leto rahlo raste.
V tem pogledu prednjačijo Ljubljana (kar 83,2 odstotka stalnih prebivalcev dela v »svoji« občini), Novo mesto in Idrija, najmanj zaposlitev v svoji občini pa so imeli prebivalci občine Trnovska vas in Sveti Tomaž (pod 10 odstotki). Statistika meri tudi »izrazito delovne občine«; to so tiste, v katerih je število delovno aktivnih oseb (glede na kraj dela) vsaj za 16 odstotkov višje od števila delovno aktivnih prebivalcev. Ob koncu leta 2016 je bilo takšnih občin 18, med njimi pa izrazito navzgor odstopa občina Trzin, kjer je delalo trikrat več zaposlenih, kot je delovno aktivnih tam prebivalo. Največ »neobčanov« vsak dan sprejme na delo Ljubljana (117.000).
Za povečavo kliknite na grafiko.
Med regijami je dnevnih migracij delavcev manj kot med občinami. Ob koncu leta 2016 je bilo medregijskih delovnih migrantov okoli 151.500 ali 18,8 odstotka delovno aktivnega prebivalstva. Na obeh teritorialnih ravneh je bilo med migranti več moških kot žensk. Še manjši je pretok delovne sile med kohezijskima regijama, namreč le 9,5 odstotka aktivnega prebivalstva.
Čezmejna izmenjava
Kakšen pa je delavski tok v zamejstvo? Najdaljša je »kolona« v Avstrijo, kjer je stopnja brezposelnosti najnižja v EU. Tam dela več kot 12.000 Slovencev, predvsem iz Pomurske regije. Živahen je tudi tok proti Italiji. »Težave, s katerimi se ubadajo Slovenci, ki vsak dan migrirajo v tujino, so nepopolne ali napačne informacije, prek katerih je predstavljen trg dela. Ovira je priznavanje izobrazbe, pa tudi jezik. Vedno, ko delavec začne delati v tujini, začne od začetka, in lahko se zgodi, da dobi nižje ovrednoteno delovno mesto, z nižjo plačo, dokler se ne izkaže in napreduje po lestvici navzgor,« pravijo pri zaposlitvenem portalu Moje delo.
Po podatkih Sursa je bilo v obratni smeri tujcev, ki se vsak dan vozijo na delo v Slovenijo, lani skoraj 2800, od tega 81,5 odstotka moških. Največ jih prihaja iz Hrvaške, najmanj pa iz Avstrije.
Dve vrsti mobilnosti
Kako pa se omenjeno stanje duha izkazuje pri iskanje zaposlitve? Po pojasnilih direktorata za trg dela na resornem ministrstvu se zaposlitveni svetovalci in brezposelni v zaposlitvenem načrtu dogovorijo, na kako širokem območju bodo iskali delo in kakšen bo obseg kritja stroškov v zvezi s tem. Iščejo lahko na ožjem območju ali po vsej državi, v EU, EGP in Švici.
Sicer pa je treba razločiti dve vrsti mobilnosti, dnevno mobilnost (znotraj Slovenije) in mobilnost zunaj države. Na odločitev o prvi vplivajo poleg osebnega dohodka in privlačnosti delovnega mesta tudi oddaljenost od kraja bivališča in prometne povezave (javni potniški promet), oboje pa je v korelaciji s časom, potrebnim za prihod na delo in z dela.
Glavni pomisleki pri selitvi v tujino pa izhajajo iz družinskih okoliščin: ločenost od partnerja, otrok in urejeno življenje v Sloveniji. Ovire so torej bolj osebne kot sistemske narave (kot so uradni postopki – pridobivanje delovnega dovoljenja, urejanje bivališča, selitev in nepoznavanje jezika). V tujino se teže preselijo tisti, ki sta jim pomembnejši vrednoti družina in prosti čas.
Ovira je javni prevoz
Na Zavodu za zaposlovanje RS opažajo, da sta za iskalce ključna delodajalec in delovno mesto. Bolj kot oddaljenost od bivališča jih zanima konkretno delo, možnost za osebni razvoj, napredovanje in seveda plačilo. »Oddaljenost ni problematična zato, ker se delavci ne bi bili pripravljeni voziti na delo, ampak zaradi neurejenega javnega prevoza, posebej za tiste, ki nimajo lastnega. Iz nekaterih oddaljenih krajev je javni prevoz organiziran samo enkrat oziroma dvakrat na dan, nespodbudno je, če delodajalec ne krije stroškov prevoza,« je povedala Barbara Vrtačnik, direktorica Območne službe Ljubljana, in dodala, da je to marsikdaj razlog, da ne sprejmejo ponujene službe – ker nimajo lastnega prevoza, ni pogojev za večizmensko delo, ni ustrezne javne povezave. Primer dobre prakse je Revoz, ki je za svoje zaposlene organiziralo javni prevoz iz oddaljenih krajev, celo iz Zasavja in Ljubljane.
Delo na oddaljenih lokacijah pa ima lahko tudi svoje prednosti: boljše plačilo, konkurenčno okolje, dobra delovna klima, delovni čas, možnost za osebnostno in strokovno rast in pridobivanje novih kompetenc. Če podjetje nujno potrebuje določen profil, ki ga je težko najti na trgu, bo motiviralo kandidate z boljšimi delovnimi pogoji.
Sicer pa po izkušnjah Vrtačnikove med iskalci zaposlitve obstaja interes tako za delo v tujini (iskanje prek mreže Eures) kot za terensko delo (v gradbeništvu, prodaji na sejmih oziroma po trgovinah in lokalih, v elektro inštalacijah, inšpekcijskih službah, ne pa tudi za akviziterska dela oziroma prodajo od vrat do vrat).
