Razmišljam analogno in ne znam biti zvočnik

Nekdanji generalni direktor Etija Izlake, upokojen, a uspešen inovator.
Objavljeno
15. maj 2018 15.10
Posodobljeno
15. maj 2018 16.02
Jožef Smrkolj: »Priznam, s patenti sem zaslužil milijon evrov, a tega milijona, veste, ne uporabljam, vlagam ga v nadaljnji razvoj.« FOTO: Leon Vidic
Jože Smrkolj je že enajst let v pokoju, a je svetlobna leta daleč od klasičnega upokojenca. Veliko potuje in kolesari.
Čeprav je izpregel iz čebelarske zveze, še uživa s čebelami. Čebelarjem so zgled čebele: radi delamo in ne napadamo drugih, če drugi ne napadejo nas, pravi. In za dušo razvija patente s področja strojništva, dva je kupila družba Hager z dvema milijardama letnih prihodkov.

Izjemno ste unovčili svoje osnovno strojniško znanje.

Priznam, s patenti sem zaslužil milijon evrov, a tega milijona, veste, ne uporabljam, vlagam ga v nadaljnji razvoj. Po upokojitvi sem našel nov izziv v razvoju inovativnih produktov po lastni zamisli. Ne gre le za »face lifting«, ampak za temeljne rešitve produktov, s katerimi sem delal vse življenje – varovalk za zaščito inštalacij. Dva patenta je kupila družba Hager z dvema milijardama letnih prihodkov. Zdaj imam v delu še dva, ki pa ju ne bom prodal; želim, da se proizvajata v Sloveniji.

Eti je vaša prva in zadnja ljubezen. Prišli ste kot praktikant tehnične šole, bili direktor tozda, orodjarne, tehnični direktor, v pokoj pa ste odšli kot generalni direktor.

Generalni sem postal po sili razmer. Vzrok je bila smrt direktorja Staneta Gošteta. Ponudili so mi njegovo mesto, sprejel sem vedejstvo in obljubil, da bomo našli novega direktorja znotraj družbe. S tem pa sem imel slabo izkušnjo. Po smrti očeta Etija Franceta Kojnika se je v podjetju zgodila polarizacija. Politika je imela svojega favorita, delavci smo glede na program izbrali svojega. To je bil vodja razvoja Brane Bebar. Žal je bil le kratek čas direktor, umrl je v prometni nesreči. Šele takrat sem prevzel Eti.

Bili ste velik zagovornik vinkulacije, nekakšnega obrambnega zidu pred tujim vdorom. Je bil Eti že tedaj zanimiv za tujce? Eti se je notranje lastninil.

Program je spisal predhodnik Gošte in ga praktično izpeljal do konca, manjkal je le formalen vpis. Delno, devetodstotno, smo se lastninili po Markoviću, 60 odstotkov od preostalih, 90 pa smo nekdanji in takratni zaposleni več kot pokrili s certifikati. Takrat je bil Eti še vedno ranljiv. Vinkulacija je bila le ena od varovalk. Pomenila je, da se lahko prenos delnic zgodi le s privolitvijo nadzornikov. Hkrati smo sprejeli delničarski sporazum, po katerem je prodaja delnic v nekaterih primerih mogoča – a po pošteni ceni, to je za 90 odstotkov knjigovodske vrednosti. V zadnjem mandatu sem obljubil, da bomo vinkulacijo odpravili. In pri tem sem vztrajal še po izteku mandata. Nekateri so pač hoteli delnice prodati … Poskusov, da kupijo Eti, pa je bilo kar nekaj. Francoski Auprolet je hotel kupiti celotno podjetje. Ko sem jim ponudil prevzem invalidske družbe Eti Gum, da vidimo, kako se obnesejo, jih nismo več zanimali. Tudi Siemens je želel večinski delež. A Eti je imel lastne razvojne programe in tudi finančno je bil dovolj trden, da jih izpelje. Nismo popustili in niti oni so se premislili. Pa za njimi Heinrich Industrie iz Essna.

Toda leta 2016 je Eti za 30 milijonov evrov pristal v stoodstotni lasti nizozemskega Fuseja.

Moj naslednik (Tomaž Berginc, o. p.) je očitno podlegel evforiji »managementa by out«, čemur sem nasprotoval. Verjetno je to
bil tudi vzrok, da so prekinili razvojno sodelovanje z menoj. Obžalujem tuji prevzem Etija. Zakaj ne bi bili lastniki Slovenci?
Dobili bi tisto, kar zdaj uporabljajo tujci. Tujec je Eti kupil, pa ni ničesar spremenil. Še vedno so isti zaposleni, isto je vodstvo. Na srečo denar vlagajo nazaj v Eti. Želijo ga še izboljšati, kar lahko pomeni, da ga bodo prodali ali pa bodo zaslužek pobrali. To je običajno … V Etiju je ogromno znanja. Eti je podcenjena družba. Niti nov lastnik zanj ni odštel otipljivega kapitala; odštel je
toliko, da je poplačal delničarje. Menim, da se bo podjetje v nekaj letih samo generiralo.

Ni jih bilo malo, ki so pričakovali, da bo Eti kupil Jože Smrkolj.

V Sloveniji je bilo po letu 2006 lastninjenje skrb večine menedžerjev. Romana Pajenk, direktorica Probanke, znanka iz mladih let, mi je rekla: »Jože, ti si bedak, ker ne lastniniš Etija.« »Zakaj bi?« sem ji odgovoril, ko pa nimam toliko denarja, da ga kupim, izčrpavati pa ga zato, da pridobim bogastvo, nočem.

Torej za nazaj ne bi ničesar popravili?

Več bi morali narediti na trženju. Eti smo internacionalizirali. V načrtu smo imeli tudi preboj na turški trg. Če bi to storili leta 2007, bi bila danes Turčija Etijeva druga Poljska. In malce več revolucionarnosti bi lahko dodali novim proizvodom.

Kriza leta 2009 je v Sloveniji trajala do leta 2015; šele tedaj smo dosegli enak BDP kot leta 2008. Zakaj smo potrebovali toliko časa?

In ta kriza ni bila niti približno tako huda kot leta 1991, ko je Eti čez noč izgubil skoraj 78 odstotkov trgov nekdanje Jugoslavije. Gospodarstvo se je tedaj pobralo v treh, štirih letih. V zadnji krizi pa so bili menedžerji obremenjeni z lastninjenjem. Namesto da bi razmišljali o produkciji in razvoju, so se ukvarjali s tem, kako bodo zavarovali in vrnili kredite in izčrpavali podjetja, da poravnajo lastne dolgove. Komur je do leta 2012 to uspelo, s tem ni več obremenjen in rezultat je rast. Ne bojim se za Slovenijo. Imamo dovolj sposobnih ljudi in znanja. Le izobraževalni sistem bo treba dodelati, ker mlade premalo usposablja za industrijo.
 
Ste bili rdeč direktor?

Ne črn ne rdeč, ampak socialen. Naučili so me, da lahko imaš le toliko, kolikor obrodi, kar poseješ. In pri nas doma ni nikoli zmanjkalo kruha iz domače pšenice. Zato v kulturi, ki danes velja v Sloveniji, nikoli ne bi vodil državne družbe. Ne znam biti zvočnik. Ne trdim, da je državno lastništvo slabo. A vsak lastnik mora dopustiti družbi, da dela, dokler ta dela dobro. Narobe je, da država v podjetja pošilja svoje kadre, ki običajno imajo moč, ne pa dovolj znanja. In ljudje, ki so bili od nekoga imenovani, morajo uslugo prej ali slej vrniti. Razočaran sem tudi nad sedanjo vlado SMC, ki je obljubljala, da ne bo kadrovala, vidim pa, da počne prav to. No, ali pa počne bolj nerodno kot drugi …
 
So vam položili na srce tudi, da je politika grda? Pri vsej radovedni inovativnosti se je nikoli niste šli.
 
Ne samo jaz, v vsej družini s petimi otroki in v vsem krvnem sorodstvu ga ne najdem, ki bi pristal v politiki.
 
V »vašem« NS so sedeli vplivni možje. Od Gorenjevega Franja Bobinca do prvega bankirja NLB Izlačana Marjana Kramarja. Ste enotno krmarili Etijevo barko?
 
To je bil dober NS. Kapital so zastopali Bobinac, Kramar in Niko Bevk, direktor Emeca, svet delavcev pa je vanj imenoval Franca Križaniča. Poslovali smo uspešno in transparentno in NS nas ni oviral. Enkrat samkrat se je zgodilo – a tega tedaj nisem vedel … K meni pride Kramar, rekoč, da bomo na seji NS najprej obravnavali pogodbo o zaposlitvi Berginca. »Veš, ti pa naj ne bi bil zraven,« je dodal. Strinjal sem se, da to ni moja stvar, a v bistvu – to vem zdaj – je zadeva imela drugačno ozadje. Mislim, da je bilo tedaj že malce pritiska na Etijev lastninski kolač. Zato so hoteli, da Berginc nastopi mandat že 1. septembra 2006. Temu pa sem se uprl. »Iz čisto druge panoge prihaja,« sem rekel Kramarju, »kako nas bo zastopal v Siemensu? To leto še končam,« sem predlagal, »Berginc pa naj Eti prevzame s 1. januarjem 2007.« Pa ni bilo čisto tako. Kramar je na seji NS, kot sem izvedel kasneje, postavil pogoj: »Če Smrkolja s 1. septembrom ne razrešimo, odidem iz NS.« Svet delavcev je imel tri predstavnike, kapital pa tri in ta bi s Kramarjevim predsedniškim glasom preglasoval zaposlene. Tisti, ki je Kramarju takrat rekel ne, je bil prav Bobinac …  Ostal sem v Etiju, Kramar pa je besedo pojedel. Decembra 2008 sem bil nazadnje pri njem, ker nadaljnje sodelovanje ni imelo smisla. In takrat sem ga pobaral tudi o danes tako razvpitih menedžerskih kreditih. Pa je rekel: »Ah, to je zanemarljivo malo.« Najbrž takrat ni mogel prav oceniti razsežnosti zadeve.
 
Svojega kolesarskega prijatelja Bineta Kordeža ste zadnje čase kaj obiskali?
 
Bineta spoštujem. Enkrat na leto sva prekolesarila Zasavje. Dobro se še spomnim vožnje po dolinah okrog Kuma. Vozila sva proti Radečam, kar se v neki vasi ustaviva in mu rečem: »Veš, Bine, vse lepo in prav, ampak ti boš zaprt.« Nisem odobraval njegovega početja, čeprav je v Merkurju naredil velik napredek. Žal pa je kot mlad ekonomist tudi on zapadel evforiji lastninjenja in verjel, da bo z dobrim poslovanjem poplačal kredite. A v poslu je kot na kmetih. Vsaki dve ali na tri leta je dobra letina. Takrat mora človek napraviti zalogo za slabe čase. Novodobni menedžerji mislijo kibernetsko, sam pa sem analogen. Stavim le na zalogo, ki jo lahko primem. Oni pa so stavili na kredite, ki jih banke niso reprogramirale in instrumenta razlastninjenja takrat še ni bilo … Sam sem drugačen človek. Lastnina je zame breme.
 
Kaj pa so vam čebele?
 
O, te so pa ljubezen za čase, ko otroci odrastejo in človek postane manj ljubeč do žene … Zdajle, na pomlad, kadar le morem, skočim do njih. Ne brskam po panju, zadošča mi že, da opazujem, kako se razvijajo. Med čebelarji ni politike. Čebelarjem so zgled čebele: radi delamo in ne napadamo drugih, če drugi ne napadejo nas.