Tiskane izdaje
Britansko podjetje Expert Market je pred dnevi predstavilo analizo, ki kaže, da so evropske ženske plačane približno sedemnajst odstotkov manj kot evropski moški. Ženske tako dva meseca na leto delajo zastonj. V Sloveniji je ta razlika manjša, saj smo ena od držav z največjo plačno enakostjo med spoloma. Slovenke tako delajo zastonj »samo« dva tedna na leto in na mesec zaslužijo 101 evro manj bruto kot močnejši spol. Oziroma: zaslužijo 94 odstotkov njihove plače.
Kje so vzroki za to? Na statističnem uradu poleg tega, da gre za povprečja plač, navajajo, da razlike nastajajo zaradi različne izobrazbene, poklicne in starostne strukture.
Irena Štamfelj, strokovna svetovalka iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pravi, da za sindikate nespoštovanje enakega plačila za enako delo ni sprejemljivo. »Ne glede na to, da so v Sloveniji ženske večinoma zaposlene za polni delovni čas in da so bolj izobražene od moških, pogosto prejemajo nižje plačilo,« ugotavlja.
Pri tem ne smemo pozabiti, da plače delavkam določajo življenjski standard in dostojnost življenja tako v času delovne aktivnosti kot v pokoju. Prav upokojenke so najbolj izpostavljene revščini.
Razlike se povečujejo
Čeprav pravico do enakega plačila zagotavlja zakonodaja, se v praksi to načelo, sodeč po analizah, ne uresničuje. Površen pregled podatkov o plačni vrzeli namreč pusti vtis, da so razlike relativno nizke, vendar podrobnejši pregled pokaže, da se povečujejo, navaja Irena Štamfelj. Študija Neenakost po spolu v Sloveniji od 1993 in 2007: Razlike v plačah v perspektivi ekonomske sociologije avtorja Andrewa M. Pennerja in drugih (2012) je tako pokazala, da so razlike v plačilu med spoloma na istem delovnem mestu, ob istem številu let delovnih izkušenj in isti izobrazbi kar 17,6 odstotka, kar nas uvršča na primerljivo raven z EU, še poudarja.
Moški v ženskih poklicih
Poleg tega so moški v t. i. ženskih poklicih v bistveno boljšem položaju, kažejo podatki statističnega urada. V izobraževanju ženske prevladujejo z 80 odstotki, podobno je v zdravstvu in socialnem varstvu, kjer jih je za odstotek več. Bruto plače žensk v zdravstvu so za nekaj manj kot četrtino nižje od moških. Zelo podobna slika je v izobraževanju.
Napredovanje težje dosegljivo
Večja plačna vrzel med spoloma je sicer v javnem sektorju, v katerem ženske povprečno zaslužijo 87,5 odstotka plač moških. V zasebnem medtem zaslužijo 91,4 odstotka povprečne plače, ki jo dobi nasprotni spol.
Ženske se sicer srečujejo tudi s »steklenimi stropovi«, ki jim preprečujejo dostop na vodilne položaje, meni Irena Štamfelj. Ker so bolj obremenjene s skrbjo za družino in diskriminatornimi praksami delodajalcev – pri zaposlovanju in napredovanju – plačna vrzel ostaja. Pogosto se zgodi, da zaradi krajših odsotnosti zaradi nege otrok ali starejših sorodnikov na delovnem mestu dalj časa ne napredujejo.
Slovensko poslovno okolje ženskam prijaznejše
Zakaj nastajajo plačne razlike? V Mercatorju pravijo, da v podjetju teh razlik ne poznajo in dodajajo, da je pri pojasnjevanju, zakaj so razlike pri nas med najnižjimi, več različnih mnenj, a vsekakor je to posledica zgodovinskih dejstev in družbenih norm.
Larisa Grizilo, senior direktorica kadrovske službe in korporativnih komunikacij v Simobilu, prav tako opisuje, da spoštujejo prepoved diskriminacije in da imajo za vsako delovno mesto opredeljene plačilne razrede. Plača je odvisna od njihovih dosedanjih izkušenj in uspešnosti dela, ki jo skupaj z vodji redno vrednotijo.
»Slovensko poslovno okolje je v primerjavi s tujino sorazmerno odprto do žensk in naklonjeno usklajevanju poklicnega življenja z družinskim,« opaža. To potrjuje razširjenost certifikata Družini prijazno podjetje, ki ga ima več kot 240 podjetij in tudi Simobil.
Razlika v plači za enako delo ni sprejemljiva
Mojca Kokalj, vodja upravljanja kadrovskih virov v Danfossu Trati, si želi, da bi bilo žensk na teh položajih še več in da bi država takrat še vedno imela eno najnižjih vrzeli med spoloma. Verjame, da sta pri nas učinkovitost in uspešnost tisti, ki določata višino plače, in ne spol. V podjetju razlik ne poznajo, osnovna in nadgradnja plače pa sta odvisni od delovnih rezultatov.
V NLB prav tako menijo, da mora biti plača določena na podlagi zahtevnosti dela in ne na podlagi spola. Zakaj prihaja do razlik, je težko ugibati, vendar nekatere raziskave kažejo, da ženske na prvo mesto postavijo družino in zato raje zasedejo manj odgovorna delovna mesta. Razlika v plači med spoloma na enakem delovnem mestu ni sprejemljiva in je ne bi smelo biti, je kritična Špela Golob, ki v podjetju skrbi za korporativno komuniciranje. V Goodyear Dunlop Sava Tiresu imajo po besedah vodje komunikacij Simone Divjak prav tako ničelno toleranco do kakršne koli diskriminacije.
Že pri zaposlovanju
Martina Logar, vodja kadrovskega področja v Tosami, meni, da so razlike pogojene z drugačnimi vlogami moških in žensk. »Če povprečnega moškega primerjamo s povprečno žensko, so moški bolj drzni, več tvegajo, dalj vztrajajo v pogajanjih, trdneje zastopajo svoja stališča, medtem ko ženske, ki naj bi bolj skrbele za družino, več dajo na varnost tudi pri zaposlitvi in s tem si pogosto težje izborijo boljše plačilo.«
Pomembno vlogo pri tem ima kultura. Pri nas je velik delež žensk zaposlenih za polni delovni čas že od časa po drugi svetovni vojni. V kulturah, kjer to ni običajno, se lahko na ženske gleda zviška in se jim dodeli slabše plačana dela. Pri tem omenja položaj žensk v muslimanski kulturi, ki so podrejene moškim, ta razlika pa se prenaša v delovno okolje. V Evropi, denimo, imajo ženske možnost daljše porodniške (v Avstriji do tri leta), vrtci so slabše organizirani, ženskam je na voljo več zaposlitev za polovični delovni čas, zato so prisiljene delati, kjer bolniške in druge odsotnosti z dela niso tako moteče, vendar so takšne službe tudi slabše plačane.
»Že pri izbiri kandidata se tehtnica nagiba v prid moškim: pri mlajši ženski se delodajalci vprašajo, ali bo noseča in bo tako imela porodniško. Pri ženski, ki že ima otroke, so vprašanje bolniške in varstvo otrok. Pri starejši ženski se spet bojijo težav, ki jih prinaša menopavza.« Zato je lažje, če bodoče delavce izbira ženska, saj ve, da so vse težave premostljive, da je ženska po porodniški še vedno dobra delavka in da je varstvo otrok dandanes prav tako obvladljivo. Zanimivo je, pravi, da se pri moških, čeprav imajo otroke, ne pojavljajo enaki pomisleki.
Zakonodajalci se te razlike trudijo odpraviti: imamo zakon o enakih možnostih, o starševskem varstvu, ki tudi moškim omogoča starševski dopust, imamo celo dopust, ki pripada samo moškim – očetovski dopust. Poleg tega zakon o delovnih razmerjih prepoveduje diskriminacijo, zakon o pokojninskem zavarovanju pa izenačuje možnosti upokojevanja obeh spolov, še našteva Martina Logar.
