Tiskane izdaje
Brezposelnost je v zadnjih desetih letih ena največjih težav, s katerimi se ubadajo mladi. Na začetku krize je bilo brez dela približno 20.000 posameznikov, mlajših od 30 let, leta 2014 jih je bilo največ, 34.000, danes jih je nekaj več kot 21.600. Je zaposlovanje te generacije res tako intenzivno in kakšno mesto ima pri tem dostojno delo, kateri so izzivi mladih iskalcev dela ter kako se spopadajo z njimi, smo se pogovarjali z Mavricijo Batič, generalno direktorico Zavoda RS za zaposlovanje, kjer bodo v najkrajšem času objavili nov program za pospeševanje zaposlovanja mladih.
Kakšne so značilnosti prihajajočega programa in komu je namenjen?
Če bo šlo vse po načrtih, bomo razpis objavili v prihodnjem tednu. Namen je pospeševanje zaposlovanja mlajših od 30 let, ki so v evidenci brezposelnih najmanj tri mesece, za nedoločen čas. V okviru programa bo priložnost takšne zaposlitve v realnem sektorju pridobilo predvidoma nekaj več kot 5500 mladih. Razpis bo odprt do porabe sredstev oziroma do konca julija 2019, na voljo pa bo 27,7 milijona evrov. Subvencijo 5000 evrov bo delodajalec prejel v dveh enakih delih: ob zaposlitvi in dve leti kasneje.
Brezposelnost med mladimi se je v zadnjem obdobju nadpovprečno zmanjšala. Nekateri trdijo, da tudi na račun odhodov v tujino, manjših generacij ter dejstva, da se »mladi do 29 leta« starajo in prehajajo v drugo generacijsko skupino.
V zadnjih letih se je položaj mladih na trgu dela zelo spremenil, predvsem je bistveno manj tistih, ki iščejo zaposlitev. Lani jih je bilo 27.000, leta 2014 pa skoraj 34.000. Nobena druga skupina brezposelnih se v tem obdobju ni toliko zmanjšala. Na to zagotovo vpliva dejstvo, da imamo zdaj manjše generacije kot pred leti, predvsem pa sem prepričana, da je trg dela oživel, da so se z gospodarsko rastjo spet začele pojavljati priložnosti. Konec koncev tudi v javnem sektorju, kjer toliko let ni bilo zaposlitev. Prepričana sem, da smo tako v Sloveniji kot v Evropi veliko naredili s programom Jamstvo za mlade, ko smo združili moči z več ministrstvi in vse sile usmerili v reševanje brezposelnosti mladih.
Generalna direktorica ZRSZ Mavricija Batič: Foto: Mavric Pivk/Delo
Ena od težav zaposlovanja je prekarno delo. Koliko mladih brezposelnih pa vstopi v podjetništvo pod prisilo?
Nimamo teh podatkov. V posameznih primerih res lahko govorimo o tem, na splošno pa ne velja, da samozaposlitev vključuje prekarnost. Število samozaposlitev med mladimi z leti upada – lani jih je bilo 741. Med mladimi in brezposelnimi na splošno imajo v zadnjih letih največ težav pri iskanju dela visoko izobražene ženske. Lani smo v sodelovanju s Spiritom izvedli program podjetniškega usposabljanja, ki se je končal s subvencijami za tiste ženske, ki so odprle svoja podjetja. V program se jih je vključilo kakih 425, kar 84 odstotkov se jih je po koncu samozaposlilo in podpisalo pogodbo o dodelitvi subvencije za to. Bila sem na enem od zaključnih dogodkov in bilo je zares prijetno, pozitivno vzdušje, tako da se je videlo, da se za svoj posel ne bodo odločile samo zaradi tega, da si uredijo status. Program bomo letos spomladi nadaljevali.
Programi veliko pripomorejo, in to v več smereh. Nekateri so namenjeni temu, da udeleženci pridobivajo nova znanja in/ali veščine. Za zelo uspešne so se pokazali programi usposabljanja na konkretnem delovnem mestu – tri četrtine brezposelnih, ki so vključeni, se zaposli – podoben je izplen tudi pri »delovnem preizkusu«. Med subvencioniranimi programi naj izpostavim »prvi izziv«, ki se je končal konec preteklega leta in je bil podoben, kot bo ta, ki ga pripravljamo zdaj, dobro je bilo sprejeto pospeševanje zaposlovanja mladih z oprostitvami plačila prispevkov.
Pomembno je, da mladi dobijo prvo priložnost, da se lahko pokažejo, in s temi programi jim to možnost damo. Delodajalci kot težavo pri iskanju sodelavcev pogosto izpostavljajo, da mladi nimajo izkušenj. Prepričana sem, da bi morali med šolanjem veliko več časa nameniti praksi v konkretnih delovnih okoljih. Države, ki imajo vajeniški sistem, na primer Nemčija, v času krize niso imele velikega problema z brezposelnostjo mladih, ker na trg dela pridejo usposobljeni, delodajalci jih spoznajo že med šolanjem. Pri nas se na tak način z delodajalci povezujejo nekatere tehniške fakultete in zelo malo mladih od tam po koncu šolanja pride na zavod.
Večkrat se prijavljajo tisti, ki končujejo družboslovne smeri. Glede na potrebe trga je teh študentov preveč. Trendi sicer kažejo, da se osnovnošolci zadnja leta čedalje bolj odločajo za bolj zaposljive smeri. Stečaji podjetij v preteklosti so se pokazali na ugledu tehniških poklicev, pozitivno vplivajo tudi novice o vstopu zanimivih delodajalcev na naš trg. Tudi država je aktivnejša pri promociji teh poklicev, prav tako delodajalci.
Iskalci zaposlitve ponavljajo, da delodajalci v svojih zaposlitvenih oglasih pogosto iščejo mlade kandidate z visoko izobrazbo, znanjem več tujih jezikov, delovnimi izkušnjami, ki naj bodo zavzeti, delodajalcu na voljo kadarkoli – za zelo nizko plačo. Takšne zahteve verjetno niso spodbudne niti za delodajalce niti za kandidate?
V obdobju od 2013 do 2015, ko je bilo veliko brezposelnih in visoko usposobljenih, so delodajalci res lahko pridobivali takšne, zanje idealne kadre, ampak stvari se spreminjajo, delodajalci bodo morali prilagoditi svoja pričakovanja stvarnim razmeram. To počasi že delajo. Vse manj je takih delodajalcev, ki pričakujejo nemogoče, tudi mi jim poskušamo predstaviti stvarno sliko, spreminjati miselnost, kar pa ne gre zelo hitro. Na družbenih omrežjih včasih zasledimo stvari, ki niso tipične ...
Omenili ste, da delodajalci pogrešajo delovne izkušnje kandidatov, kaj pa mehke veščine? Zakaj nekdo, ki mogoče ima vsa potrebna znanja, za delodajalca ni zanimiv?
Mogoče je nekaj narobe s prijavo, ki jo kot ponudbo pošljejo delodajalcu. Poslanih 200 ali pa 400 enakih ponudb zelo različnim delodajalcem ne more prinesti želenega rezultata. Iskalce zaposlitve zato poskušamo naučiti, da je treba dobro proučiti podjetje, ki ponuja delovno mesto: s čim se ukvarja, kakšne vrednote ima, kaj pričakuje od novega sodelavca. Na ta vprašanja je treba odgovoriti v ponudbi za delo, kar pomeni, da šablonske prošnje niso dobre. Še vedno pa jih veliko ljudi pošilja. Včasih so na razgovoru lahko premalo samozavestni. Vse te veščine lahko brezposelni krepijo na naših delavnicah, naučijo se iskati informacije, napisati kakovosten življenjepis, vlogo, kako se mrežiti. Paziti pa je treba tudi na svojo podobo na spletu, nepremišljeno objavljene stvari ne koristijo ...
Kaj naj stori nekdo, ki vsa ta pravila upošteva, a mu še vedno ne uspe dobiti dela?
Treba je premisliti, česa ne dela prav. V takšnih primerih lahko zelo pomagajo naši svetovalci – skupaj s kandidatom analizirata in ugotovita, kaj je smiselno spremeniti. Mogoče ima nekdo tudi previsoka pričakovanja. Zelo pomemben je realen pogled, in ta dostikrat manjka. V pogovoru s svetovalcem se to lažje identificira. A kot rečeno, posploševanje tu ni mogoče.
Koliko pa je mladih, ki končajo šolanje, ne dobijo zaposlitve in se ne prijavijo na zavod?
Teh podatkov nimamo, na ravni EU pa obstajajo analize, po katerih je Slovenija med državami, kjer je delež neprijavljenih med najnižjimi. Sklepam tudi po tem, da je razlika med stopnjama registrirane in anketne brezposelnosti zdaj že zelo majhna, včasih je bil ta razkorak res velik.
Katere pa so koristi, ki jih lahko ima mlad iskalec zaposlitve – če odmislimo socialne transfere – če je prijavljen v evidenci brezposelnih?
Vsakdo, ki išče zaposlitev, ima na zavodu za zaposlovanje svojega svetovalca. Tiste, ki delajo z mladimi, smo posebej usposobili, praviloma so to mlajši sodelavci, ki so tudi zelo povezani z lokalnim okoljem. Mladi pri svetovalcu na primer dobijo informacije, kako se na trgu dela čim bolje znajti. Mogoče bi mislili, da obvladajo iskanje zaposlitve, a žal se marsikdaj pokaže, da to ni tako – prav zato naši sodelavci pomagajo in svetujejo na tem področju. Zavod tudi napotuje prijavljene brezposelne k delodajalcem in takšen način povezovanja prinaša veliko večjo verjetnost, da bo kandidat povabljen na razgovor. Tega je v zadnjem času res veliko.
Tudi javna dela in programi, ki smo jih omenjali na začetku, so dostopni samo prijavljenim brezposelnim. Potem je tu še cela vrsta drugih možnosti, od sodelovanja na hitrih zmenkih z delodajalci, na zaposlitvenih sejmih, predavanjih, delavnicah in srečanjih z delodajalci. Tega je res veliko – tudi na naši spletni strani so vsem dostopni različni brezplačni pripomočki – svetovalec pomaga izbrati stvari, ki so najbolj smiselne.
Vabim tiste, ki niso pri nas prijavljeni in si ne znajo predstavljati, kako delujemo, da obiščejo katero od kariernih središč, ki jih imamo na vseh naših območnih službah po državi, in stopijo v stik s svetovalcem. Pomembna je samoiniciativnost, brez tega ne gre.
Na družbenih omrežjih pogosto beremo o slabih izkušnjah brezposelnih s svetovalci. Kako jih interno preverjate?
Trudimo se, da storitve izboljšujemo. Vsako leto vprašamo reprezentativen vzorec brezposelnih, kako so zadovoljni z našim delom, storitvami, svetovalci, z zavodom na sploh. Pred leti so mladi naše delo ocenjevali najslabše, ko smo uvedli svetovalce posebej za mlade, pa se je slika popolnoma spremenila. Na lestvici do pet so svetovalci v povprečju ocenjeni z oceno 4,1, in to se mi zdi zelo dobro. Na leto se na zavodu zvrsti kakih 300.000 brezposelnih, glede na to je pritožb zelo malo, vse pa zelo resno obravnavamo, preverimo, kaj se je zgodilo, popravimo v procesu ali opozorimo sodelavca, če je potrebno.
