V pisarni na nebu od adrenalina do nirvane

Erik Kocjan iz Divače konce tedna preživlja kot padalec, ki s strankami skače v tandemu. Na vrhuncu sezone iz letala odrine tudi 16-krat na dan.

Objavljeno
03. avgust 2018 09.30
Posodobljeno
03. avgust 2018 09.34
Adrenalin te preplavi v prvih nekaj sekundah, potem pa nastopi nirvana, pravi Erik Kocjan. Pri svojem delu se najbolj sprosti v trenutkih, ko s stranko prosto padata proti zemlji. FOTO: osebni arhiv
Njegova pisarna je nebo. Erik Kocjan iz Divače, ki sicer službuje v vetrovniku v logaškem Aerodiumu, konce tedna namreč preživlja v zraku kot padalec, ki s strankami skače v tandemu. Najbolj zaseden urnik ima prav zdaj, vrhunec sezone je konec julija in v začetku avgusta. Največje povpraševanje po tej storitvi mu prinese tudi po 16 skokov na dan.
 

Najvišje na 4300 metrov


S padalom skače deveto leto. Prvič se je iz letala odrinil pri osemnajstih. »Hotel sem že prej, vendar mi mama ni prižgala zelene luči, saj se je bala zame. Ko sem postal polnoleten, sem šel na tečaj. Skakal sem izključno za užitek, ko pa je sestrin fant odprl podjetje, ki ponuja skoke v tandemu, sem se jima pridružil,« o svojem delu pripoveduje Erik Kocjan, ki od aprila do konca oktobra sobote in nedelje preživlja na letališčih po Sloveniji.

»Višina, s katere skačemo, je odvisna od lokacije oziroma letala, ki ga najamemo. V Šentvidu pri Stični in Postojni se povzpnemo na 4300 metrov, v Portorožu na 3200,« pojasni 26-letnik. Kako naporen bo delovni dan, je odvisno od števila strank in vremena. »Ker se selimo po različnih lokacijah, službo začnemo s tem, da znosimo opremo. Če ni strehe, pod katero bi zlagali padala, si postavimo šotor in naredimo senco. Pristavimo še mizo, tam sprejemamo stranke, ki morajo pred skokom podpisati izjavo, da skačejo na lastno odgovornost. Nato preverimo in pregledamo opremo ter urnik. Ko začnejo prihajati stranke, poletimo,« opiše delovni dan.
 

Polovica ne upošteva navodil


Stranki okvirno razloži, kaj vse jo čaka pri izzivu, za katerega se je opogumila. »Tako se lažje spoprime s stresom, ki ga zagotovo doživlja vsak,« poudari Kocjan. Medtem ko se letalo vzpenja, ji pojasni, kaj se dogaja. Hkrati mora oceniti, ali je človeka, s katerim bo skočil v tandemu, strah, in ga pomiriti. Če je preveč flegmatičen, pa mu nagnati malce strahu v kosti: »Sicer ni adrenalina.« Vseskozi je treba biti pozoren na varnost, preveriti je treba, da je oprema pravilno pripeta in zapeta ...

image
»Ko padeš skozi vrata letala, uvodnih pet sekund ničesar ne razumeš, ker možgani prejmejo toliko novih informacij, da se malenkost izgubiš,« je opisal, kako se počutijo stranke, ki se skoka lotijo prvič. FOTO: osebni arhiv


Kakšna navodila dobi stranka? »Povemo ji, kako se usesti na rob vrat. Tam ima namreč letalo najmanj hitrosti. Nimaš moči, da bi že letel, zato je ključno, da se namestiš v ustrezen, kar se da aerodinamičen položaj, iz katerega se nato odrineš in lepo poletiš. Če stranka navodil ne upošteva in iz letala pade v neaerodinamičnem položaju, imamo inštruktorji več dela, saj je treba pridobiti stabilnost, da je skok varen,« pravi sogovornik in doda, da vsi ne upoštevajo navodil. »Precej nam olajšajo delo, če naredijo vse, kot smo jim razložili. A v več kot polovici primerov ni tako, saj na plano privrejo refleksi preživetja.«
 

Najstarejša stranka je štela 84 let


Ker je to specifična dejavnost, v kateri se izrazito kažejo čustva strank, mora biti Erik na neki način tudi psiholog. Mnogi se odločijo za skok v tandemu, da bi premagali strah pred višino: »Takšnim pomagaš prek strahu in jim s tem omogočiš, da med skokom tudi uživajo.« Koliko pa se sam sprosti, ko skače v tandemu? »Ko se letalo vzpenja na določeno višino, ves čas preverjam, da je vse, kot mora biti, in da je stranka mirna. Najbolj se sprostim pri prostem padu, varno je, nima se kaj zgoditi. Edini trenutek, ko bi lahko šlo kaj narobe, je, ko se odpira padalo,« razkrije sogovornik, katerega najstarejša stranka je štela 84 let, najmlajša pa sedem. V tem času pride tudi veliko tujcev, največ Ircev, Skandinavcev, tudi Indijcev.

»Spomnim se prvega skoka. Enako svojo izkušnjo opisujejo stranke. Ko padeš skozi vrata letala, uvodnih pet sekund ničesar ne razumeš, ker možgani prejmejo toliko novih informacij, da se malenkost izgubiš. Ko se vse pospeši in dosežeš hitrost do 200 kilometrov na uro, začutiš podporo vetra, kar ti daje občutek varnosti. Večini se nasmeh raztegne do ušes, občutek strahu izgine. Adrenalin te preplavi v prvih nekaj sekundah, potem pa nastopi nirvana,« opiše občutke v zraku. Kadar skače sam, čuti popoln mir in odklop, misli so prazne.
 

Med dopustom skoki za dušo


Erik pravi, da bo »delal na višini«, kolikor časa bo pač lahko. »Treba je biti dovolj samokritičen, da ugotoviš, če ti psihična in fizična kondicija tega ne dovoljujeta več. Moraš biti korekten do sebe in drugih,« razmišlja.

image
Višina, s katere skačejo, je odvisna od lokacije oziroma letala, ki ga najamejo. V Šentvidu pri Stični in Postojni se povzpnejo na 4300 metrov, v Portorožu na 3200 m. FOTO: osebni arhiv


Zaradi natrpanega delovnega urnika poleti ne dopustuje, privošči si le kakšen dan med tednom za osvežitev na morju, počitnice pridejo na vrsto pozimi. Takrat se pogosto odpravi na smučanje. Večji del dopusta pa vključuje tudi padalstvo. »A takrat samo za dušo,« pristavi Erik Kocjan, ki je denimo med dopustom v ZDA naredil licenco za učitelja padalstva, v prihajajoči zimi pa načrtuje, da se bo odpravil skakat v Španijo.