»Vsi se borimo, da dobimo stranko«

Andrej Mercina iz biroja Trije arhitekti je izzive našel pri Karlu Lagerfeldu, v Združenih arabskih emiratih, Kuvajtu, Indiji ...

Objavljeno
06. oktober 2016 22.34
Mojca Finc
Mojca Finc

Ravno zato, ker prihaja iz družine arhitektov, se je dolgo otepal tega poklica. A izkazalo se je, da se mu ne more upreti, posrkal ga je vase, v njem uživa. Enajst let deluje v svojem arhitekturnem biroju Trije arhitekti, s katerim je pobiral nagrade, občutil pa tudi padec na dno.

Pravi, da se je po krizi v gradbeništvu, v kateri je vse obstalo – podjetje, ki je bilo v vzponu, se je sesulo, moral je odpustiti vse sodelavce – odprl. Iz težke situacije se je veliko naučil, bes je preusmeril v ustvarjalnost in se pobral. Rezultat? Poslovalnice v Ljubljani, Nemčiji in Dubaju. Priložnosti išče po vsem svetu.

Nihče te ne bo iskal

Arhitekt Andrej Mercina je s sodelavci opremil trgovino Karla Lagerfelda na vogalu Elizejskih poljan v Parizu (z Lagerfeldovo ekipo sodeluje tudi drugod v Evropi, Rusiji in na Bližnjem vzhodu), mošejo v Kuvajtu, v Indiji je izziv našel v 1500 kvadratnih metrov prostorni vili, v Dubaju v poslovnih prostorih, v Riadu pa v utrjevanju blagovne znamke verige kavarn, s svojo ekipo je zasnoval ureditev zaporov na Dobu, prenovo Trnovskega pristana, opremil je ljubljansko slaščičarno Lolita, restavracijo Angel, poslovne prostore družbe Philip Morris ...

»Naš biro nima poenostavljenega formalnega jezika, po katerem bi bili poznani. Od drugih se razlikujemo po načinu oziroma sistemu dela, v katerega je vgrajena možnost odzivanja na ekstremno različne situacije in prevajanja specifik naših strank v kakovost projekta. Smo profesionalci, a tudi improviziramo. Če se sočasno ukvarjamo s premožnejšim naročnikom v Dubaju in mikrostanovanjem v Ljubljani, je to potrebno. Če imaš sistem, ni pomembno, kakšne sestavine dodajaš vanj, princip dela je vedno isti,« razmišlja Mercina in doda, da arhitekt naročnikov ne sme prepričevati, ampak jim »zlesti pod kožo« in razumeti njihov interes. Največ navdiha in ustvarjalnosti vidi v omejitvah, pa naj bodo časovne, finančne ali kulturne.

Kako pa si utira pot do vseh izzivov, ga naročniki poiščejo sami? »Nihče te ne bo iskal. Mladi ne smejo nasedati zgodbicam uspešnih oblikovalcev ali arhitektov. Za vsem se skriva posel. Vsi se borimo, da dobimo stranko,« odgovarja sogovornik, ki ustvarja z osmimi sodelavci. Pri odpiranju vrat na trgu so zanje dragocena partnerstva, ki jih spletajo v poslovalnicah v Dubaju in Nemčiji.

»V Dubaju kakovostni evropski biro lokalnemu dvigne ime za tri razrede. V zameno nam oni omogočijo dostop do svojih strank in kanalov,« opiše navezo, ki jo imajo v Združenih arabskih emiratih. Krog interesov mora biti vedno sklenjen, poudari: »Mi rešimo njihov problem, oni našega. Tako prodiramo na tuje trge.« Tistemu, ki nima brezmejne tolerance in ne zmore premagati lastnega egoizma, v tovrstnem okolju ne bo uspelo, je prepričan.

Navidezno objektivna tekma


Mercina je do svojega poklica precej oster in kritičen. Ponaša se z dvema posebnima priznanjema: Plečnikovo medaljo (2007) in skupinsko evropsko nagrado za javni prostor (2012). Pravi, da sta lepa potrditev, vendar vrat v posel ne odpirata. »Dobiti nagrado ne pomeni zgolj to, da je tvoj izdelek kakovosten, ampak tudi, da si bil ob pravem času na pravem mestu in si nekomu, denimo skupini, ki podeljuje priznanje, odkljukal določen interes,« odkrito razmišlja.

Natečaje opisuje kot navidezno objektivne tekme, v katerih povečini kroži pet birojev, ki se izmenjujejo kot zmagovalci.

»Resda smo z birojem startali z zmago na natečaju za zapore na Dobu, ampak to je bilo pred 11 leti – povsem drugi časi so bili. Že dolgo se ne prijavljamo več nanje,« razkrije. Mladim arhitektom, ki se uveljavljajo, svetuje, naj se ne ženejo za prijavo na natečaje, ki so jim jih morda na fakulteti oglaševali kot najboljše sredstvo, s katerim si bodo zagotovili delo.

»Energijo raje usmeri v to, da si boš delo neposredno poiskal sam,« opozarja 40-letni Ljubljančan.

Opaža, da so novi rodovi manj egocentrični od preteklih. Zaradi krize, ki je postregla z večjo premišljenostjo in treznostjo, delo ni več samoumevno, kot je bilo nekoč. »Sodobnim generacijam ni lahko, saj je na trgu preveč arhitektov. Kam bodo šli? V tujino. Slovenija izobražuje kader za druge države,« problematiko izpostavi Mercina, ki med svežimi kadri pogreša širino. Pravi, da se v študijskih klopeh premalo poudarja stik z naročnikom.

»Prevečkrat je stroka v konfliktu z okoljem, ki jo pogojuje. Ravno ta odnos pa bi moral biti najtesnejši, prepleten, saj ne moremo delati arhitekture brez stranke,« opozori na rezerve.

Brez črednega nagona

Mladim arhitektom polaga na srce, naj ne sledijo črednemu nagonu, ampak poiščejo, v čem so dobri. Svetuje jim, naj kritiko preusmerijo z drugih nase, saj je samokritika najpomembnejše orodje pri kreativnih poklicih. Nekoliko naj »odložijo«, kar so se naučili med študijem, saj se jim bo tako odprlo obzorje.

»Ko si razširil pogled, pa se začni omejevati, saj boš tako sprožil svojo ustvarjalnost,« pravi. Zelo pomembna je po njegovih besedah toleranca do različnosti: »Pozabi na svoj prav in narobe nekoga, ki se ne strinja s teboj. Jasno definiraj problem in vse bo dobilo smisel,« mladim arhitektom nameni še zadnjo smernico.