Že kot sedemletnica je vedela, kje hoče delati

Mina Strmole je izbrana štipendistka Ljubljanskih mlekarn, čaka jo dveletni študij v Franciji.

Objavljeno
06. junij 2016 11.05
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič

Ko otroci sanjajo o svojem poklicu, se starši pogosto nasmehnejo, češ, kje je še to in kdo ve, kakšne bodo želje takrat, ko bo šlo zares. A niso redki, ki že na pragu šole natančno vedo, kaj hočejo doseči. Dvaindvajsetletna Mina Strmole iz Krškega je ena takih. Končuje prvi letnik magistrskega študija na ljubljanski biotehniški fakulteti in bo kot novopečena štipendistka Ljubljanskih mlekarn oziroma njihove matične družbe Lactalis po dobrih dveh letih dodatnega študija v francoskem Angersu lahko uresničila svoje otroške sanje - delala bo v Ljubljanskih mlekarnah.

K temu, da bo lahko postala del sistema v vodilni mlekarni v Sloveniji in hkrati del velike mlekarske industrije Skupine Lactalis, je prispevala odločitev, da se prijavi na njihov razpis za mednarodno štipendijo za dveletni magistrski študij na področju mlečne industrije na L'Ecole Supérieure d'Agricultures v Angersu. Izbrali so jo med dvajsetimi prijavljenimi.

»Že od malega zelo rada uživam mlečne izdelke, študiram živilstvo in želim delati v mlekarski industriji. Mogoče se sliši čudno, ampak prav Ljubljanske mlekarne so bile moje sanje od mladih nog. Kot otrok sem oboževala sirni namaz s šunko. Že pri sedmih, osmih letih sem mamici govorila, da bom delala v Ljubljanskih mlekarnah, ker imam rada sir. Res si želim delati v tej stroki, biti inovativna, razvijati izdelke in seveda tudi vključiti prehranski vidik, prehranske vrednosti živil.«

Še nekaj mesecev za usvojitev jezika

Mina izžareva optimizem in energijo, s katero premaguje tudi težke življenjske preizkušnje. Z znanjem tujih jezikov, ki se jih je naučila med šolanjem in tudi med počitniškim delom, kot je bilo tisto pred dvema letoma na Portugalskem, kjer je dva meseca delala v restavraciji obmorskega hotela v Algarveju, in s smelimi cilji, ki si jih postavlja v mlekarstvu, je bržkone prepričala komisijo. To so, kot pravi, zanimale tudi njene izkušnje z lanskega počitniškega dela v proizvodnji kamniške Ete.

»V Ljubljanske mlekarne sem poslala prošnjo, oni so jo poslali v Francijo, tam pa so na fakulteti pregledali in obdelali vse moje podatke iz prijave. Nato sem imela po skypu intervju v angleščini, na koncu pa smo ostali trije kandidati, ki smo imeli razgovor v Ljubljanskih mlekarnah.«

Za študij v Franciji bo morala znati tudi francoščino, ki ob razpisu štipendije ni bila pogoj. Zato se zadnja dva meseca intenzivno uči jezika, v katerem bodo potekala predavanja. Kot pravi, letos zanjo ne bo počitnic, saj bo konec junija že v Franciji.

»Tam bi morala biti že februarja, kot drugi kandidati. Skupaj nas je 16 iz prav toliko držav. Čez poletje bom živela pri francoski družini v Angersu in obiskovala predavanja na tamkajšnji katoliški fakulteti. Od 22. junija do konca avgusta imam intenzivno učenje francoščine, da nadomestim primanjkljaj in pridem na nivo B1,« pravi novopečena štipendistka velikega mlekarskega sistema, v katerem so zanjo uredili vse potrebno za začetek študijske poti in praktičnega usposabljanja v Franciji.

Magister s 14 dnevi prakse - v Franciji bo drugače

Kot pravi, se zaveda, da je študij v Franciji nekoliko drugačen kot pri nas, saj ga polovica temelji na praksi. Študentje morajo opraviti prakso v Lactalisu oziroma v njegovih družbah po Franciji. Tako bo to priložnost za spoznavanje skupine od znotraj.

»To je ena največjih prednosti tega študija. Tega v Sloveniji nimamo. Pri nas je bistveno premalo poudarka na praktičnem delu. Ko si magister, torej v petih letih, imaš le 14 dni prakse, kar ni nič, saj nimaš priložnosti v praksi spoznati tistega, kar se učiš. Nalagaš znanje, nimaš pa ga kje uporabiti, ni povezave med študijem in prakso. Tu je drugače in mislim, da je to največ, kar ti lahko da tak študij.«

Ko se je prijavila na razpis, še ni natančno vedela, kakšno izobraževanje se ji ponuja. Jo je pa zamikalo, da ga preizkusi, in se je po krajšem tuhtanju in tehtanju prijavila - tudi zaradi fanta, s katerim sta se prijavila skupaj. »Nisva vedela, koliko jih izberejo. On je letos absolvent in glede na zahtevane pogoje v nobenem primeru ne bi bil sprejet, ampak tudi on je zdaj že na poti v Pariz, na fakulteto Food inovation in product design. Uvrstil se je med deset odstotkov kandidatov, opravil je že tudi intervju po skypu, zdaj čaka na rezultat tega razgovora, ampak to je njegova zgodba.

Moja pa je, da uresničim sanje, h katerim me spodbuja družina,« pravi Mina, ki si v izbranem poklicu želi razgibanega dela. »Nisem tip za v laboratorij ali pa da bi ves čas delala isto, potrebujem, da se nekaj dogaja. Ali je to v proizvodnji ali kjer koli, kar mi je v izziv. Bom pa v teh dveh letih najbrž natanko videla, kaj me najbolj veseli.«