Življenjskih izzivov se lotite kot matematičnih problemov

Ljubljana – Mlada profesorica matematike, ki je službo na ljutomerski gimnaziji dobila na razpisu Prva zaposlitev po letu dni iskanja, ni nikoli obupala. Mladim zdaj poskuša prenesti sporočilo, da se je treba življenjskih izzivov lotiti podobno kot matematičnih problemov.

Viktorija Ternar je stara 26 let. Magistrica izobraževalne matematike in diplomantka splošne matematike na mariborski fakulteti za naravoslovje in matematiko si je – čeprav je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje – službo našla sama: spremljala je forume in razpise, preklicala je vse ravnatelje osnovnih in srednjih šol v podravski in pomurski regiji in bila nazadnje uspešna na ponovljenem razpisu ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Prva zaposlitev.

Na prvega se ni prijavila, ker so ji ravnatelji povedali, da je ne bodo mogli zaposliti pod pogoji iz razpisa. Zdaj je ena od 108 mladih učiteljev, ki so po drugem razpisu sklenili pogodbo o zaposlitvi. Od aprila uči matematiko na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Tudi med počitnicami bo zelo delovna: med drugim bo urejala spletno učilnico, sestavila bo gradivo za splošno maturo in pripravila zbirko računalniški programov, da bodo lahko dijaki doma raziskovali matematične funkcije in enačbe.

Študirali ste matematiko, ki velja morda za eno najboljših možnih izbir z vidika zaposlitve, in vendar ste imeli težave pri iskanju službe. Zdaj učite gimnazijce. Kako je bilo spomladi stopiti v razred dijakov, pred katerimi naj bi bila svetla prihodnost? Kaj ste jim lahko sporočili?

Da morajo biti zagnani in angažirani. Pri mlajših generacijah opažam, da jim mogoče manjka vztrajnost. Kjer je volja, je tudi pot. Vendar pot do uresničitve ciljev ni tako preprosta. Vsak uspeh zahteva trud in zagnanost. Mladim sporočam, da ne smejo obupati, sicer se jim lahko zgodi, da bodo končali študij in se vprašali, zakaj so sploh študirali.

Matematika je dobra prispodoba za življenje. Vsaka naloga predstavlja problem, zadovoljstvo, ki ga občutijo, ko jo rešijo, pa je motivacija. Tudi v življenju mogoče ne bodo v prvem hipu dosegli, kar želijo, ampak lahko si sproti postavljajo kratkoročne cilje, ki jih bodo privedli do dolgoročnega. Marsikdo ne dobi takoj prve priložnosti, se pa seveda splača potruditi. Problem je predvsem, če jih nič ne zanima. Tisti, ki so zagnani, ne bodo nikoli v življenju imeli težav.

Kaj lahko naredijo starši in kaj učitelji?

Vzgoja za odraslo in odgovorno življenje se začne že po rojstvu. Vedno je dilema, kakšna je vloga staršev in kakšna učiteljev, kdo je bolj odgovoren za otrokove uspehe in težave. Značaj in osebnost se oblikujeta vse življenje. Vzgoja se začne doma, a nikoli ni prepozno, da tudi učitelji pomagamo; lahko svetujemo, kam naj gredo. Na koncu četrtega letnika, ko je dijak skoraj odrasel, težko karkoli spremenimo, a tudi takrat lahko nanje vplivamo. Prepričana sem, da brez vzgoje ni izobraževanja. Vzgajamo jih s svojim zgledom. Če učenci vidijo, da se trudimo zanje, nam to vračajo. To je čudovit občutek. Včasih pa se zgodi, da jih nič ne zanima, da od njih ne moremo ničesar dobiti, da ni energije, ki bi jih motivirala.

Velikokrat so tudi mladostniško razposajeni, kar je čisto razumljivo. Toda pomembno je, da vedo, da nekaj morajo početi. Volja in zagnanost pa se morata krepiti tudi zunaj šole. Pomagajo dejavnosti, športna in druga tekmovanja. Dobre ocene so premalo. Človek se mora truditi vedno in pri vsakem opravilu. Če mama naroči otroku, naj skuha kosilo, se ta lahko zelo izkaže ali pa naredi le, kar je najbolj nujno. Že dvajset let sem gasilka. V tistem letu, ko sem bila brezposelna, sem se dodatno usposabljala in grem zdaj lahko tudi na intervencije. Če v določenem življenjskem obdobju stvari ne tečejo, kot bi morale, na tvojem prvem področju, moraš pač delovati na drugem.

V javnosti se velikokrat sliši, da mora država zagotoviti delo mladim, če jih je že izobrazila, še posebej na takem področju, kot je vaše, kjer je država tudi delodajalec. Kako vi gledate na to?

Zdi se mi pomembno, da se sam odločiš in izbereš, kar boš počel, ker boš to moral početi vse življenje. Res pa je, da razpisni pogoji niso vsako leto enaki. Država bi že morala poskrbeti za delovna mesta, ampak zase moramo poskrbeti tudi sami. Če v dveh ali treh letih ne bom našla službe – ta, ki jo imam, je zagotovljena do junija prihodnje leto –, bom recimo razmislila o samozaposlitvi.

Službo ste iskali v regiji, kjer ste odraščali. Ste se ozirali tudi po drugih krajih, morda po tujini?

O tujini še nisem razmišljala, ker ni bilo potrebe, a prihodnosti je treba pustiti odprta vrata. Nikoli ne smeš reči ne. Problem tega, da ni služb, je, da se ne moreš osamosvojiti v celoti in si še naprej odvisen od staršev. V tem času je treba malo potrpeti.

Po letu iskanja imam dober pregled nad razmerami v regiji. V zadnjih petih letih na pedagoškem področju tako rekoč ni bilo zaposlitev. Ker sem po poklicu tudi pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok, sem spremljala razpise tudi za to delovno mesto. Tu in tam je kdo šel na bolniško ali porodniško, tako da se je odprla možnost nadomeščanja, a to je bilo vse. Zdaj se je na srečo ponudila možnost in vesela sem, da sem se lahko zaposlila prav na šoli, ki sem jo tudi sama obiskovala.

Tujina je morda za koga priložnost, vendar je treba, če želiš delati kot učitelj, obvladati jezik, in jaz ga ne obvladam do tiste mere, da bi se v razredu počutila suvereno. Preden bi odšla, bi morala za to najprej nekaj narediti. Ko gledam druge, vidim, da imajo tudi oni težave. Služb ni niti v zdravstvu. Ampak tako slabo nam vendarle še ne gre, da bi bilo nujno oditi v tujino. Res pa je, da vsak išče najboljšo priložnost zase in morda so nekateri zaradi tega prisiljeni oditi.

Kaj svetujete učencem, kako naj preživijo to dolgo vroče poletje?

Naj uživajo, naj se spočijejo, obenem pa naj spontano pridobivajo nove izkušnje. Vsak dan je vedno nova priložnost za nove izzive, za nova doživetja, nova znanja. Mladi so dovolj sposobni; vedno obstaja pot, ki jih bo pripeljala tja, kamor želijo.