Tiskane izdaje
Ljubljana – Nizka samooskrba z doma pridelano hrano kaže na pomanjkanje kolektivne inteligence naroda, meni agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, kritičen in pronicljiv analitik dogajanja. »Samopreskrba je rezultat konkurenčnosti celotne preskrbne verige, od primara, sekundara do trgovine in usklajenosti delovanja. Na tem področju se sicer nekaj dela ampak ne dovolj. Mi smo si zastavili cilj, poti, kako do njega priti, pa si nismo natančno opredelili, predvsem pa si nismo iskreno povedali, kaj je problem.«
Kaj je resnična težava v našem sistemu slabše samopreskrbe ob obilju dostopne hrane na trgu?
Če se usmerjeno zgražamo nad nizko samopreskrbo, potem nam na misel padejo neustrezni ukrepi, ki jih je treba spremeniti. Če pa rečemo, da je nizka samopreskrba posledica nizke konkurenčnosti, je to problem, ki kliče k proaktivnosti, torej h krepitvi konkurenčnosti.
Pri nas je v politiki o nizki konkurenčnosti skorajda prepovedano govoriti, ker s tem seveda razkrivamo zelo konkreten problem, ki terja delovanja in ukrepanje v nas samih, na kmetijah, v živilskih podjetjih, v trgovinah.
V čem smo posebni, drugačni od sosedov, recimo od Avstrijcev?
Ključna zgodba je, da imamo zelo velik delež neprofesionalnega kmetijstva. Pri nas je delež tistih kmetov, ki konkretno živijo v celoti od kmetovanja, ekstremno mali. Imamo pa izjemno velik delež sociale v kmetijstu in na podeželju. V zelo neposrečeni kombinaciji tega stanja se ne da kaj dosti narediti. Ker so to socialne strukture, ki so že same po sebi problem.
Ta del populacijie na nek način tangira kmetijsko politiko ali pa politike, ki delajo na področju kmetijstva, zato so ti v veliki skušnjavi, kako kaj izpeljati. Tehtajo ali bi delovanje usmerjali v nosilce razvoja, ki jih je v Sloveniji žal malo, kar je eden ključnih problemov, ali pa se bodo bolj usmerili na množico ljudi.
Ta je v velikem delu res v ekonomski stiski, drugi del pa je pragmatikov, ki kombinirajo malo svoj status kmeta in kako bi osebno čim bolj maksimirali svojo korist. Kar individualno seveda ni čisto nič narobe, ampak ko je takih ljudi 40 odstotkov v populaciji kmetijskih gospodarstev, je pa to zelo močna zavora, ki preprečuje izbiranje pravih ukrepov, prave politike.
In zato zaman pričakujemo rezultate?
Urepi so usmerjeni v populistične, neprofesionalne kmete, ker je teh pač več, lažje jih je zadovoljiti itd. A tudi rezultatov ni. To je tako kot bi imeli željo zmagati na olimpijskih igrah, podpirali bi pa tretjo ligo lokalnih športnikov in vse treninge bi prilagajali njim. Težko je, ko imamo na trgu oz. na tem igrišču najboljše svetovne igralce, politika in ves fokus razvoja je pa usmerjen v povprečne ali pa zelo amaterske igralce. V takih razmerah je nerealno pričakovati zmago. Spodbujamo neformalne prodajne tokove, predelavo na domu preko dopolnilnih dejavnosti, razpršeno proizvodnjo...
V to se razpršujejo tudi subvencijska sredstva?
Seveda, ampak dopolnilne dejavnosti ne morejo biti vodilni ponudnik hrane. To ne more biti ključni fokus kmetijske politike. Mi se vračamo s poudarki kmetijske politike nekam nazaj in govorimo o dvigu samopreskrbe. To je bil še pred tremi leti zelo visok politični cilj, ki pa so ga zdaj, ko ni rezultatov, kar nekako ugasnili. Neoportuno je govoriti o tem, česar ne moreš doseči.
Zdaj zato izpostavljajo lokalno, domače?
Ja, zdaj je fokusiranje na marginalne, manj formalne oskrbne poti, na predelavo na kmetiji, s katero v osnovi ni nič narobe, je zelo zanimiv podsegment prehranskega trga. Ampak če ti usmeriš vso energijo v tako proizvodnjo, to ni prava pot za zviševanje želene pridelave in z njo oskrbe trga, na katerem tako opravijo glavnino veliki tuji igralci.
Ki znižujejo ceno hrane?
Seveda. Mi stebernih igralcev nimamo, gojimo pa lokalne in mislimo, da bomo s tem zmagali na regionalnem prvenstvu, če že na svetovnem ne moremo.
Za povrh je to za domačo oskrbo še dražje?
Hudič je, da so vse sosednje države to uredile drugače, zelo logično hierarhično. Politika razume, kaj je vloga velikih in regionalno sposobnih igralcev, in jih na ustrezen način podpira. Dobro razume, kaj je vloga nišnih igralcev, ki pač zapolnijo tistih 5 do 10 odstotkov trga.
Kmetijski minister nam kar uspešno prodaja zgodbo, da je to trend v Evropi?
Seveda je trend, ampak ti lahko imaš tak trend, če imaš 70 ali 80 odstotkov trga zagotovljenega za domače steberne igralce, ki so uspeli zadržati ta trg. Tudi zato je politika te v sosednjih državah ekstremno močno podprla. Pri nas pa se lahko zgodi, da bo za najbolj sposobna, nosilna kmetijska gospodarstva, ki imajo trikratnik povprečne produktivnosti, omejen dostop do produkcijskih sredstev, do kmetijske zemlje, ker si jo želijo družinske kmetije.
V bistvu gremo nazaj namesto naprej?
Zagotovo. Namesto da bi podpirali zdravo, vzdržno intenzifikacijo, podpirali regionalno prisotnost našega agroživilstva, tiste, ki sploh imajo nek vpliv ali pa regionalni domet, se gremo raje drobnjakarstvo. Drugače kot Hrvaška ali pa Srbija, ki se zelo hitro razvija v zelo močnega in učinkovitega regionalnega igralca.
V ospredju je zagotavljanje socialnega miru?
Tako je in zato ne moremo imeti ekonomskih učinkov. Če je prvenstveno imeti s to politiko socialne učinke, potem je to ok.
To povzroča težave predelovalcem, ki doma nimajo ustrezne oskrbe, hkrati pa naj bi spodbujali prodajo slovenske hrane?
Če bi bil jaz v vlogi menedžerjev ali predstavnikov živilskih asociacij, bi v danih razmerah znorel. V Sloveniji se absolutno ne zagotavlja enakovreden položaj živilske industrije v primerjavi s soseščino, s Hrvaško, Avstrijo, Italijo, Madžarsko, kjer je povsem drugače.
V političnih krogih pri nas živilska industrija, ki je pomembna tudi za agrar, ne najde prave opore. Ko je treba prerazporejati denar znotraj PRP (program razvoja podeželja op.p.) se najprej reže živilstvu. Ko je treba zmanjševati delež podpore na prejemnika, se reže pri živilstvu. Zato je največkrat omenjana primerjava s hrvaškim PRP, ko dobi v prvem razpisu 40 podjetij 45 milijonov evrov pomoči.
Pri nas kaj takega ni mogoče?
Ne, pri nas bodo raje financirali nakupe loncev za cvrtje ocvirkov in to bodo naredili 200-krat, za domačo predelavo na kmetiji, po možnosti iz surovine, kupljene v diskontu in prodajane potem doma ali pa na tržnici kot domače. Namesto, da bi teh 200-krat po 20 tisočakov združili in dali enemu prejemniku.
