Tiskane izdaje
S pomočjo Dušice Majer, Jerneja Vrtačnika in Gabrijele Salobir s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije izpostavljamo razloge za nizko stopnjo samopreskrbe z zelenjavo in s svinjino. Skupni imenovalec vse bolj skrb zbujajoče ravni domače oskrbe je globalizacija, zato odločevalcem predlagamo tudi nekaj rešitev.
Nujen je premik v glavah
Kalkulativna cena pri nas pridelane zelenjave je precej višja od tiste, ki jo pridelovalcu lahko ponudi trgovec. Težava v trgovinah je poplava uvožene zelenjave, ki je slabše kakovosti od doma pridelane, vendar to večine potrošnikov ne zanima. Ozirajo se predvsem na ceno.
Bolje organizirajmo odkup
Poskušamo se organizirati prek zelenjavne verige, v kateri so združene zadruge, odkupovalci in trgovci, ampak zadeve se premikajo počasi, ker je potrebnih veliko usklajevanj. Priporočljivo bi bilo tudi ustanoviti dva ali tri večje odkupne centre ali večje zadruge, ki bi bile specializirane za odkupovanje. Tudi za trgovce bi to pomenilo olajšanje, saj potrebujejo velike količine zelenjave in se težko ukvarjajo s številnimi dobavitelji. To bi zahtevalo tudi urejeno celotno logistično pot - od skladišč do hladilnic in transporta s tovornjaki hladilniki. Zadruge nimajo skladišč ali silosov, zato so pridelke prisiljene tržiti takrat, ko je na trgu največ blaga in so odkupne cene najnižje.
Nujna je boljša tehnologija
Manjka rastlinjakov in namakalnih sistemov. Brez njih zelenjave ni mogoče intenzivno pridelovati. Ponudbe naše zelenjave zunaj sezone tako rekoč ni, saj je okoli 90 odstotkov raste na prostem. Težavo nekoliko rešujejo finančne spodbude kmetijskega ministrstva in predvsem spodbude za opremljanje z rastlinjaki in namakalnimi sistemi. Pripravljajo tudi strategijo namakanja.
Foto: Jure Eržen
Omejevanje fitofarmacije
Za potrošnika bi to moralo biti pozitivno sporočilo. Glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev pri nas veljajo dokaj stroge omejitve. Ne moremo se primerjati z Italijo in Španijo, kjer je registriranih vrsta sredstev, ki so pri nas že dolgo prepovedana, zelenjavo od tam pa lahko kljub temu uvozimo in se prodaja na trgovskih policah. To močno zbija konkurenčnost naših pridelovalcev.
Boljše delovne razmere
Zelenjadarstvo je delovno zelo intenzivna panoga, pogoji za zaposlovanje v njem pa niso najbolj ugodni. Pri nizkih odkupnih cenah se naši pridelovalci težko prebijejo skozi še z najemanjem sezonske delovne sile.
Lokalno proti globalnemu
V preteklosti je bila reja prašičev za svinjsko meso urejena tako, da smo na eni strani imeli velike farmske sisteme, ki so pokrivali večino potrošnje, in na drugi majhne kmečke reje, ki so bile naravnane razmeroma samopreskrbno. S spremembo sistema in prilagajanjem evropski zakonodaji so se manjše reje prilagodile novim standardom, večina je tudi povečala staleže živali. Velike farme pa so bile zelo izpostavljene globalnemu trgu, predvsem vplivu iz EU. Nekatere smo izgubili, tiste, ki jim je uspelo rešiti likvidnost, so se združile v večja podjetja in preusmerile tudi v druge dejavnosti, denimo v predelavo.
Foto: Ljubo Vukelič
Ruski embargo
Pritisk na rejce prašičev se stopnjuje od uveljavitve ruskega embarga na uvoz hrane iz EU, a že prej smo morali tekmovati z državami, ki imajo rejo in tehnologijo toliko razvito, da so več kot samopreskrbne. Ugotovili smo, da so presežki, ki pridejo iz Nemčije in Francije, majhni, a zelo pomembno vplivajo na naš trg. Razmere so zdaj takšne, da rejci preživijo, vendar nimajo denarja za dodatne investicije.
Tuje je tudi slovensko
Slovensko prašičerejo sistemsko zavira tudi zakonodaja. Žival, ki je rojena, rejena in zaklana v drugi državi članici, pakirana pa je pri nas, velja za slovenski izdelek. To ni pravično do potrošnika, hkrati pa ne spodbuja slovenske prašičereje. V Sloveniji, razen pri kmetih, prav tako ni matičnih rej. To je škoda zaradi slovenske selekcije, ki ni slaba. Izdelki iz nje so po rezultatih raziskav bolj kakovostni od uvoženih.
