Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob poplavi hrane uniformiranega okusa vse več ljudi išče pristne okuse, ki se jih spominjajo iz otroštva. Avtohtone domače sorte in vrste rastlin, pridelane iz semen, ki so jih naši predniki dolgo načrtno žlahtnili, takšen užitek nudijo, poleg tega pa zagotavljajo, da je hrana na naše krožnike pripotovala iz neposredne soseščine.
Zanimanje ljubiteljskih pridelovalcev za stare, avtohtone in udomačene sorte že nekaj let raste. Med ljubiteljskimi pridelovalci so po besedah dr. Kristine Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije že dlje priljubljene različne stare sorte sadnih rastlin, predvsem jablan in zelenjadnic.
»V zadnjem času je interes za pridelavo teh sort zaznati tudi pri tržnih pridelovalcih. Širi se pridelava nekaterih starih lokalnih sort vinske trte, v pridelavo se vračajo tudi nekatere lokalne sorte zelenjadnic. Že več desetletij pa je npr. v pridelavi močno zastopana lokalna sorta oljke istrska belica.«
Tržne pridelovalce so k povečanem obsegu pridelave avtohtonih in tradicionalnih sort poleg rastočega zanimanja pri potrošnikih pritegnile tudi spodbude s strani države. Lani je bilo v ukrep kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil, ki spodbuja ohranjanje tistih rastlinskih genskih virov, ki jim grozi genska erozija, vključenih 1362 kmetov s 13.922 hektari površin.
Ne vemo, koliko smo jih izgubili
Pomen ohranjanja in predvsem pridelovanja domačih in udomačenih sort je večstranski. »S slednjim se povečuje pestrost kmetijskih rastlin, s tem pa raznolikost v kmetijstvu in biotska raznolikost na splošno. Z njihovim ohranjanjem se zagotavlja gospodarski potencial teh sort, material za vzgojo novih sort, tipičen videz krajine in ravnovesje v naravi,« navaja Ugrinovićeva. Prehranska neodvisnost ni neposredno povezana s pridelavo lokalnih sort, lahko pa seveda z njihovo pridelavo delno prispevamo k boljši samooskrbi, dodaja.
Kljub velikemu pomenu in ne nazadnje simbolni vrednosti teh sort in vrst – nekatere, denimo ptujska čebula oziroma ptujski lük, so tudi element kulturne dediščine – so številne v preteklosti izginile iz pridelave. Uradne ocene izgube kmetijskih vrst in sort za Slovenijo ni. Precej sort in populacij, ki jih ni več v pridelavi, je shranjenih v Slovenski rastlinski genski banki na Kmetijskem inštitutu Slovenije (fižola črni lišček in koks, solata vezivka, krompir igor), mnoge pa so po besedah Ugrinovićeve »verjetno za vedno izgubljene.
Ptujski lük je kulturna dediščina. Foto: Oste Bakal
»Po moji osebni oceni smo največ sort izgubili pri poljščinah«. Najpogostejši razlogi za to so manjša rodnost, večja občutljivost na bolezni od novih sort in neprimernost za sodobne načine trženja.
Na srečo so se nekatere ohranile v različnih semenskih bankah ali kolekcijskih nasadih, tudi nekateri manjši ali ljubiteljski pridelovalci so za svoje potrebe skozi leta ohranjali tiste sorte, ki so bile za njih najbolj zanimive oziroma uporabne.
Sorte, ki so shranjene v različnih zbirkah, je mogoče ponovno obuditi, in tiste, ki jih za lastne potrebe vzdržujejo različni manjši pridelovalci, toliko razmnožiti, da bi bile na voljo širšemu krogu pridelovalcev, in njihovi pridelki potrošnikom.
Ker tega ni mogoče storiti čez noč, je, tako Ugrinovićeva, smiselno obujati predvsem tiste, ki imajo potencial, da se obdržijo na trgu. »To pomeni, da so primerne za določen način pridelave in izstopajo po organoleptični, kulinarični ali prehranski vrednosti.«
Obujajo se predvsem tržno zanimive sorte
V preteklih letih je bilo iz materiala, shranjenega v rastlinski genski banki v okviru kmetijskega inštituta, obujenih oziroma iz avtohtonih populacij odbranih več sort zelenjadnic, nekaj sort poljščin in nekaj starih sort vinske trte.
»Uspešno je bila npr. obujena solata ljubljanska ledenka, in sicer tip brez rdečega roba, ki je bil pri nas še posebej priljubljen. Nekaj sort solat je bilo odbranih iz populacij solat primorskih ledenk (marija, šempetrka in belokriška) in populacij krhkolistnih solat z območja Ljubljane (anna, pavlinčica in trnovska ledenka).
Obujeni so bili tudi: sorti visokega fižola za zrnje lišček rdeči marmorirani in češnjevec pisani visoki, turški fižol breginc, sorta česna štrigon iz populacije istrskega česna. Poleg vrtnine je bilo obujenih nekaj sort poljščin, npr. pšenica Marinka in koruza Belokranjska trdinka, in nekaj sort vinske trte, npr. sorta cipro,« našteva Kristina Ugrinović.
Tudi nevladne organizacije so zadnja leta veliko prispevale k osveščenosti o pomenu ohranjanja raznolikosti v pridelavi hrane in zavedanju o tem, da je pomembno, od kod hrana prihaja, in kako je pridelana.
Ljudi vse bolj zanima pridelava zelenjave. Foto: Blaž Samec/Delo
»Ljudje so začeli iskati znanje o pridelavi hrane in se zavedati, kako kompleksno znanje je potrebno, če želimo pridelati nekaj hrane za lastno oskrbo. Ni pa vse, kar smo kakšno leto, ali morda nekaj let sami semenili na vrtu, že stara ali celo avtohtona sorta. Prav verjetno je bilo prvotno seme kupljeno in gre za kakšno od sort, ki jih tudi sicer lahko kupimo in niti ne izvira iz Slovenije,« poudarja Ugrinovićeva.
Semenarna išče »nove« stare sorte
Prav tako Slovenija nima uradnega seznama domačih in udomačenih kmetijskih sort. Trenutni seznam ni popoln in se vodi predvsem za potrebe izvajanja kmetijsko-okoljskih ukrepov, pojasnjuje Ugrinovićeva, ki obljublja, da bodo na kmetijskem inštitutu po dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo takšen seznam »poskušali čim prej pripraviti«.
Podlaga za izdelavo seznama je sistem določanja ogroženosti registriranih lokalnih sort zaradi genske erozije, ki ga inštitut pripravlja v okviru programa Zagotovimo.si hrano za jutri. Sistem bo orodje strokovnih služb kmetijskega ministrstva pri oblikovanju in izvajanju ukrepov kmetijske politike. Hkrati se v okviru projekta v poljskih poskusih preverja tudi potencial nekaterih lokalnih sort za pridelavo in uporabo, npr. primernost jabolk različnih sort za sušenje krhljev.
Seznam domačih in udomačenih sort nestrpno pričakujejo tudi v Semenarni Ljubljana. »Za Slovenijo in Slovence bi bilo pravo bogastvo, če bi država ovrednotila slovensko kulturno dediščino in razširila seznam avtohtonih in udomačenih slovenskih sort. V Semenarni zaznavamo velik potencial za njegovo širitev,« so zapisali.
Delež avtohtonih in udomačenih sort znaša več kot tretjino prodaje vseh semen Semenarne, prodaja takšnih semen pa se je od leta 2014 skoraj potrojila. Semenarna je največji pridelovalec avtohtonih in udomačenih semen. V selekcijsko-poskusnem centru na Ptuju vzdržuje 50 sort vrtnin in poljščin, ki so vpisane na sortni listi.
Solata Mima, bob Matko, soja Črna ...
V postopku vpisa nanjo je še 13 novosti, ki bodo v prodajo prišle v naslednjih letih; med njimi so solata Mima, bob Matko, soja Črna in feferon SPC 433. Enajst sort, ki še nimajo statusa avtohtonih, vendar so nastale iz pridobljenih vzorcev avtohtonega materiala, pa je že v prodaji. Takšne so solkanski radič ter solati majska kraljica in bistra. Semena nimajo ekološkega certifikata, vendar so netretirana in »primerna za ekološko pridelavo na domačih vrtovih ter seveda tudi za tržno pridelavo, a brez ekološkega certifikata,« pojasnjujejo.
V največji slovenski semenarski hiši še vedno zbirajo »vzorce starih sort, ki jih pridelujejo na domačih vrtovih in kmetijah po Sloveniji. Te sorte niso vpisane na sortno listo, a so se ohranile zaradi dobrih kulinaričnih lastnosti ali vegetacijskih prednosti. Iz teh vzorcev izberemo zanimive sorte za trg, ki jih v petih do desetih letih s skrbno selekcijo popeljemo na trg«.
