Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovensko kmetijstvo zaznamujeta nizka produktivnost in velik strukturni zaostanek. Glavnina gospodarstev po velikosti obdelovalnih površin in prihodkih, ki pri dveh tretjinah znašajo manj kot osem tisoč evrov letno, spada v najmanjši velikostni razred.
Nespodbudno statistiko nekoliko popravljajo kmetijska podjetja, ki po rezultatih največ prispevajo h konkurenčnosti kmetijstva in prehranski varnosti. Pridelajo dve tretjini pridelkov na trgu in četrtino več hrane na hektar od slovenskega povprečja. Lani so pridelala 24 odstotkov več pšenice, 31 odstotkov več ječmena, 21 odstotkov več koruze za zrnje in 15 odstotkov več silažne koruze od povprečja manjših kmetijskih gospodarstev. Deset odstotkov kmetijskih podjetij pa ustvari skoraj 60 odstotkov celotnega prihodka v kmetijstvu.
V Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) pri Gospodarski zbornici Slovenije je včlanjenih 33 kmetijskih podjetij, skupno pa jih je bilo v lanskem letu 304. Njihovo število se je v zadnjih petih letih povečalo za 30, glavna razloga sta preoblikovanje kmetijskih gospodarstev in to, da kmetijstvo postaja moderno, pravi direktorica ZKŽP Tatjana Zagorc. A treba je dosegati dobre poslovne rezultate, sicer si hitro izločen iz tekme za zmagovalca, dodaja.
Kakor v celotni kmetijski panogi tudi med kmetijskimi podjetji prevladujejo mikro in majhna podjetja. Le slabih pet odstotkov je srednjih in velikih, vendar ta zaposlujejo skoraj polovico vseh zaposlenih v panogi. Še boljše rezultate dosegajo po kazalniku dodane vrednosti, ki je v treh letih narasla za okoli 30 odstotkov (lani je znašala 68 milijonov evrov), in je celo za spoznanje višja od dodane vrednosti v živilski industriji. Celotni prihodki panoge so znašali dobrih 200 milijonov evrov.
Kmetijska podjetja zaposlujejo slabih dva tisoč ljudi, posredno pa še veliko več iz drugih sektorjev, povezanih s kmetijstvom. Organizirano imajo proizvodnjo z več kot 2500 družinskimi kmetijami, od katerih odkupujejo proizvode. Največ podjetij se je lani ukvarjalo z gojenjem trajnih nasadov in netrajnih rastlin, sledila so živinorejska podjetja. Številna niso uspešna le doma, ampak tudi v tujini. Kljub padcu v lanskem letu, h kateremu so največ prispevale naravne nesreče, se njihova izvozna aktivnost povečuje. Podjetja, ki so vertikalno povezana, so ustvarila 25 milijonov evrov prihodkov od prodaje na tujih trgih. Največji delež je izvozil sektor gojenja trajnih nasadov, največjo vrednost k izvozu pa so prinesle vinske kleti.
Prihodnost je v preciznem kmetijstvu
Kmetijska podjetja so po prepričanju Zagorčeve tudi naprednejši del slovenskega kmetijstva. Peterica podjetij, ki so se predstavila v okviru ZKŽP, uporablja sodobne tehnologije, učinkovite trženjske pristope in ima bolj usposobljene zaposlene kot drugi panožni akterji.
V skupini Panvita, ki je s 580 zaposlenimi eno največjih živilsko-predelovalnih podjetij, jemljejo vzorce tal, uporabljajo GPS določanje koordinat in računalniško vodeno namakanje, stranske produkte proizvodnje pa po načelu krožnega gospodarstva v bioplinarni predelujejo v električno in toplotno energijo, je pojasnil član Panvitine uprave in predsednik ZKŽP Branko Virag. Prepričan je, da je precizno kmetovanje prihodnost za slovensko kmetijstvo. »Če želimo razvoj in napredek, moramo nujno vlagati v sodobne tehnologije ter digitalizacijo v obstoječi kmetijski proizvodnji in tudi pri vzpostavljanju nove.«
V Perutnini Ptuj Agro, največjem proizvajalcu perutninskega mesa v JV Evropi, ki vso hrano za rejne živali pridela na svojih poljih, so leta 2008 uvedli poslovni model, s katerim so vpeljali tudi precizno poljedeljstvo. To po besedah direktorja Franca Veršiča prinaše večje donose in prihranke ter zmanjšuje uporabo pesticidov. Polja obdelujejo na ohranitveni način, kar pomeni, da jih ne orjejo. Od leta 2011 imajo digitalizirano proizvodnjo, pred ekstremnimi padavinami pa se bojujejo z lasersko izravnavo težjih ilovnatih melioriranih zemljišč. Učinek teh sprememb so za 200 evrov nižji stroški obdelave na hektar, za dobro tretjino višji pridelki koruze in za petino višji pridelki pšenice ob enakih odmerkih gnojil.
Novi izzivi
A tudi kmetijska podjetja imajo še veliko razvojnih potencialov. Eden od izzivov, s katerimi se bodo morala ta podjetja in tudi celoten kmetijski sektor spopasti, je prihodnja zemljiška politika. Zagorčeva si želi takšne spremembe zakonodaje, s katerimi bi zaščitili nedeljivost kompleksov kmetijskih zemljišč, in dodatne spodbude za spreminjanje zemljišč v zaraščanju v obdelovalne površine z zagotovilom, da bi se dodelile najsposobnejšim kmetom.
Nov val sprememb bo prinesla tudi skupna kmetijska politika po letu 2020. Z njo so povezani naslednji izzivi: kako se odzvati na podnebne spremembe, ustreči zahtevnemu potrošniku, preseči tekmovalnost in nepoštene odnose med deležniki v agroživilski verigi ter kako pridelati zadostne količine »varne hrane« in hkrati doseči ustrezno plačilo za pridelovalce.
V kmetijstvu in živilstvu primanjkuje ustrezno usposobljenih kadrov, zato je po besedah direktorice ZKŽP treba mlade navduševati za izbiro poklica v teh sektorjih. Koristen pospešek k temu je spodbujanje uživanja lokalne hrane. Še vedno je tudi veliko prostora za implementiranje inovacij, znanja in novosti, zaradi pomanjkanja katerih produktivnost kmetijstva pada. Kmetijska podjetja so po njenih zatrdilih pripravljena svoje znanje deliti z drugimi. ZKŽP je na pobudo članov organizirala sestanek z Zvezo podeželske mladine za kmete, ki jih zanima uporaba inovacij in najnovejših tehnologij velikih kmetijskih podjetij. Hkrati s plemenitenjem znanja lahko pomagajo tudi napredni manjši kmetje.
Več pozornosti bo po besedah Zagorčeve treba nameniti tudi sezonskemu delu v kmetijstvu. »Želimo si, da bi ga lahko tam, kjer ni dovolj domače delovne sile, uporabili brez predsodkov, in da bi ga lahko po enakih pravilih uporabljali tako majhni kot veliki kmetje.«
