Tiskane izdaje
Dobra petina izgubljenih čebeljih družin ni zanemarljiva številka, je pa kljub temu pozitivno presenečenje, saj se je govorilo tudi o 50-odstotnih izgubah, komentira svetovalec za tehnologijo v ČZS Aleš Bozovičar. Pravo število izgub čez zimo je po njegovih besedah bliže rezultatom spletne ankete, vendar ne eni ne drugi podatki ne odsevajo realnega stanja, saj čebelarji o izgubah tradicionalno neradi govorijo ali jih pogosto najraje kar zamolčijo. Smrt v čebelji družini je tabu, kakor smrt v družini ali pogin domače živali, pravi Bozovičar. Očitno pa so čebelarji nezaupljivi tudi do poročanja podatkov, bodisi zaradi neutemeljene bojazni, da jih bodo videli drugi čebelarji, bodisi zaradi nezaupanja do stroke, o dodatnih vzrokih ugiba Bozovičar.
Podatke poroča le peščica
Obrazce s sporočenimi izgubami je krovni čebelarski organizaciji do prvega aprila vrnilo le 80 od 206 čebelarskih društev. Pet obrazcev ni bilo popolnih, zato jih ČZS v analizi ni upoštevala. Dodatna pomanjkljivost te zbirne metode je, da čebelarskim društvom podatkov ne sporočajo vsi člani, ampak le okoli 40 odstotkov, pove Bozovičar. Število čebeljih družin, ki so bile po teh podatkih pripravljene na prezimovanje, je bilo 46.439, padec od priprave na prezimovanje do prvega aprila letos pa je bil zabeležen pri 7295, kar pomeni omenjenih slabih 16 odstotkov vseh družin.
Na spletno anketo, ki jo je ČZS pripravila v sodelovanju z Nacionalnim veterinarskim inštitutom Veterinarske fakultete v Ljubljani in so jo čebelarji lahko izpolnjevali od sredine januarja do začetka aprila, je odgovorilo 277 čebelarjev, kar je prav tako malo. Za primerjavo: v Sloveniji je registriranih 10.000 čebelarjev. Ti podatki kažejo, da je bilo na prezimovanje pripravljenih 10.426 čebeljih družin, izgube pa so bile zabeležene pri 2326 oziroma pri petini vseh.
Pomanjkljivi podatki so velika težava za krovno čebelarsko organizacijo, še precej večja pa za veterinarsko stroko – veterinarski inštitut in fakulteto –, ki na podlagi teh informacij spremlja zdravstveno stanje čebel, izgube na terenu in učinkovitost predpisanih zdravil. »Če čebelarji ne pokličejo veterinarja, ko opazijo, da so družine opešale ali odmrle, ni mogoče analizirati vzrokov odmiranja čebeljih družin. Veterinarska stroka tako pridobiva podatke o izgubah le pri čebelarjih, ki prijavijo odmiranje družin, teh pa ni veliko, zato je težko iskati rešitve problema,« ponazori vodja laboratorija za zdravstveno varstvo čebel na Nacionalnem veterinarskem inštitutu Metka Pislak Ocepek.
Lanski pridelek pod povprečjem
Dobro je vsaj to, da povprečne zimske izgube niso bile dramatične. Je pa res, da so bile zelo različne, dodaja Bozovičar: »Na nekem območju je en čebelar lahko izgubil celotno družino, drugi pa nobene.« Vzroke za odmiranje čebel čez zimo je mogoče iskati v pretekli čebelarski sezoni. Težave so se začele že na začetku lanskega leta. Januar in februar sta bila razmeroma topla, kar je matico spodbudilo k hitrejšemu zaleganju. Pojav zalege pa omogoča razvoj parazitske pršice varoje, ki se je v večjem številu razmnoževala tudi čez leto. Druga težava je bila spomladanska pozeba, ki je po vsej Sloveniji uničila akacijo, še preden je začela mediti, in veliko sadnih dreves. Prvih paš torej ni bilo, zato je marsikatera čebelja družina utrpela pomanjkanje hrane, kar je vplivalo na njen razvoj. Za kranjsko sivko velja, da ob pomanjkanju hrane zmanjša zaleganje ali pa ga popolnoma ustavi. Zgodilo se je prav to in v naslednjih mesecih se je število čebel v panju zmanjšalo. Poleg tega je bilo vse lansko leto bolj mokro. Ko se je pojavila paša, jo je dež kmalu spral. Donosi so bili majhni; pridelanega je bilo 1300 ton medu, ob dobrih razmerah ga čebelarji v Sloveniji lahko pridelajo 2000 ton, povzema Bozovičar.
Čebelje družine se dobro razvijajo. Res je suša, vendar češnja in drugo sadno drevje lepo cvetijo. Zima je bila zelo dolga, vendar mraz ne vpliva tako zelo na čebelje družine. Če jih zebe, se v panju stisnejo v gručo, njeno središče se segreje tudi na 30 stopinj, čeprav je zunanja temperatura zraka globoko pod lediščem. Spomladanske dnevne temperature po besedah Bozovičarja ne morejo tako zanihati, da bi čebelam onemogočile vrnitev do panjev. Nizke temperature so lahko težava le, če ima družina v obdobju, ko je še majhna, veliko zalege. Če je ponoči mrzlo in zalege ne more dovolj ogreti, se ta lahko podhladi.
Brez pomorov od leta 2011
Pravilna uporaba pesticidov v kmetijstvu za varstvo čebel, na katero vsako spomlad opozarja ministrstvo za kmetijstvo skupaj z upravo za varno hrano, ČZS in kmetijsko-gozdarsko zbornico, je obrodila sadove, saj večjih pomorov čebel ni bilo od leta 2011. Zaradi pomora čebeljih družin v Prekmurju, ki je prizadel več kot dva tisoč panjev – vzrok je bilo tretiranje semena koruze z insekticidi iz skupine neonikotinoidov –, je minister za kmetijstvo Dejan Židan z začasno odredbo prepovedal uporabo semena koruze in oljne ogrščice, obdelanega z aktivnimi snovmi, ki vsebujejo tri neonikotinoide (tiametoksam, klotianidin in imidakloprid). Začasna odredba velja še zdaj, neonikotinoidi pa se lahko uporabljajo le še za škropljenje rastlin po vzniku.
Prav tako je EU zaradi negativnih učinkov teh najpogosteje uporabljenih insekticidov na čebele leta 2013 uvedla začasno prepoved uporabe omenjene trojice insekticidov za gojenje nekaterih rastlin. Zdaj namerava evropska komisija neonikotinoide popolnoma prepovedati, pri čemer se opira na oceno tveganja Evropske agencije za varnost hrane, da predstavljajo »visoko akutno tveganje za čebele«. Prepoved bi lahko začela veljati že letos, če jo bo odobrila večina držav članic Unije.
Letos končno prepoved nikotinoidov za vsa EU?
»Zelo nas veseli, da vsa Evropa sledi Sloveniji, ki je bila prva na tem področju,« namero po vseevropski prepovedi komentirajo v ČZS. Pritrjujejo ji na nacionalnem veterinarskem inštitutu: »Neonikotinoidi že v zelo majhnih odmerkih dokazano močno škodujejo čebeljim družinam. Če hočemo zaščititi čebele in druge opraševalce, uporaba teh fitofarmacevtskih sredstev ne sme biti dovoljena.«
