Ruski embargo je še zaostril razmere na trgu

Presežki surovine in mlečnih izdelkov ob padanju povpraševanja tudi na Kitajskem vsem še naprej znižujejo cene.
Objavljeno
14. avgust 2015 16.52
infografika
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo

Ljubljana - Odločitev evropske komisije, da zaradi ruskega embarga podaljša lani sprejete zaščitne ukrepe in pomoč evropskemu sektorju mleka in mlečnih izdelkov, je prvi neposredni odgovor na nastalo krizo v panogi, ki jo po ukinitvi mlečnih kvot in težavah s preusmeritvami prodaje z velikega ruskega trga ob padanju cen dušijo zaloge.

A zaradi nadaljnjega slabšanja razmer na svetovnem mlečnem trgu se povečujejo pritiski držav članic po dodatnih ukrepih. Če je evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan še pred dobrim mesecem zavračal pobudo skupine držav (višegrajska skupina) po dodatnih ukrepih komisije za blažitev razmer v sektorju, ki jih je narekovalo padanje odkupnih cen mleka, češ da bi ti zavrli prilagajanje sektorja na tržne razmere, pa bo zdaj, ko je jasno, da so svetovne cene mleka zdrsnile za dodatnih sedem odstotkov in da bo to vplivalo tudi na cene v EU, težko kljuboval pritiskom po dodatni pomoči. Odkupne cene mleka v evropskem prostoru so bile julija v povprečju okrog 30 centov za liter, v Sloveniji okrog 29 centov in so bile za četrtino nižje kot lani v tem času.

Ker sveženj lani sprejetih ukrepov za blažitev posledic prepovedi uvoza kmetijsko-živilskih proizvodov s poreklom EU na ruski trg ne zadostuje za reševanje trenutnih težav, naj bi se intervencijskemu odkupu ter pomoči pri skladiščenju masla in posnetega mleka v prahu po predlogu Francije, ki je poleg Nemčije največja pridelovalka in predelovalka mleka v EU, in skupine drugih držav pridružilo še zvišanje intervencijske odkupne cene (na 34 centov za liter) skupaj z morebitnimi finančnimi ukrepi pomoči sektorju iz Junckerjevega sklada.

Od začetka sheme za pomoč za zasebno skladiščenje masla in posnetega mleka v prahu je bilo shranjenih že več kot 108 ton masla in 40 ton posnetega mleka v prahu. Intervencijski odkup posnetega mleka v prahu je presegel 1176 ton.

Pritisk na evropsko komisijo

Dodatno podporo zaradi slabšanja razmer terjajo tudi iz nevladnih evropskih organizacij kmetov in zadrug, zato je v začetku septembra sklicano izredno srečanje evropskih kmetijskih ministrov prav zaradi reševanja problematike mlečnega trga, ki jo dodatno zaostruje padec povpraševanja na tretjih trgih, zlasti v državah, ki veljajo za največje uvoznice (Kitajska, Rusija, Japonska, ZDA, Mehika).

Kako zelo je ruski embargo vplival na mlečni trg, povedo naslednji podatki: leta 2014 je Rusija v prvi polovici leta uvozila skoraj 65.000 ton masla, letos le 27.000 (–58 odstotkov), zmanjšal se je tudi kitajski uvoz s 53.000 na slabih 33.000 ton (–38 odstotkov) – sira so lani v tem času uvozili več kot 156.000 ton, letos le 66.000 ton (–58 odstotkov). Evropska unija pa je največja izvoznica mleka oz. mlečnih izdelkov.

Slovenija s svojo mlečno proizvodnjo okrog 550 milijonov litrov mleka na leto presega zadovoljevanje lastnih potreb po tem živilu. Zato so ob obilni ponudbi mlečnih izdelkov, ki jih iz drugih držav EU zdaj ponujajo na našem trgu, pod čedalje večjim pritiskom tudi predelovalni obrati. Odkup slovenskega mleka se letos zvišuje. V prvi polovici leta je bil za 2,8 odstotka višji kot lani, samo junija je bil po podatkih uradne statistike za 5,4 odstotka višji.

Odkupne cene mleka v EU so zdaj v povprečju okrog 30 centov za liter, v Sloveniji rahlo pod 30 centov, najvišje so v Avstriji 41 centov za bio (konvencionalno okrog 32 centov), na Hrvaškem med 32 in 34 centov, v Bolgariji, na Poljskem, Češkem in Sloveškem so med 26 in 27 centov, najnižje pa so odkupne cene v baltskih državah v Litvi malo nad 18 centov, Latviji med 21 in 22 in Estoniji okrog 23 centov. Za primerjavo, na Novi Zelandiji kot eni največjih izvoznic mleka oz. izdelkov so odkupne cene malo nad 24 centov, v Rusiji blizu 33, najvišje odkupne cene pa imajo na Japonskem, kjer se po padcu s 74 centov zdaj gibljejo okrog 71 centov za liter.

Čeprav je Slovenija s svojo mlečno proizvodnjo in trgom le »pikica na svetovnem zemljevidu«, kot pravi dolgoletna prva dama slovenskega mlekarskega sektorja Ivanka Valjavec, se je tako ali drugače dotaknejo premiki, ki se zgodijo na Novi Zelandiji ali v katerikoli veliki pridelovalki v EU.

Ujetniki velikih

Presežki mleka in zmanjšan izvoz velikih pridelovalk na tradicionalne trge velikih uvoznic mleka oz. mlečnih izdelkov (predvsem masla, sira, mleka v prahu ipd.) se kažejo tudi na prodajnih policah trgovin po Sloveniji. Ob podatku, da je na njih že polovica mlečnih izdelkov iz uvoza, so ob slabšanju pogojev pri prodaji na tuje čedalje bolj stisnjeni v kot tudi slovenski mlekarji.

»To je težava, ker je težko konkurirati, potrošnik pač sam izbira,« pravi Anka Miklavič Lipušček iz mlekarne Planika. Kot pravi, je v danih razmerah še toliko večja potreba po generični promociji in tem, da je »slovenskemu potrošniku treba povedati, zakaj je dobro, da poseže po naših proizvodih«.

Ob dejstvu, da se je odkup mleka letos v Sloveniji povečal, kar je ob obilni ponudbi na širšem trgu lahko še dodatna težava, poudarja, da je bila do vključno lanskega leta pridelava mleka očitno cenovno dovolj zanimiva. »Pri kravi je tako, da potrebuješ tri leta da zraste in jo začneš molsti in je čez noč tudi ne moreš kar likvidirati. Očitno se je tudi na sami mlečnosti kar nekaj naredilo. Potem se je zgodil ta ruski embargo, ki ni toliko problem za Slovenijo, da ne more izvažati, ampak da druge države ne morejo izvažati in pritiskajo na naše trge, kar ruši potem cenovno politiko vsega. Problem je tudi to, da imajo naše večje mlekarne, ki izvažajo, kar dosti težav, ker se bojujejo s cenami. Seveda je bistvena razlika, če si prej izvažal sir po štiri evre, zdaj ga pa lahko le po dva evra za kilogram. To je res velika težava.«

V spopadu s konkurenco iz tujine so za zdaj še v prednosti mlekarji z uveljavljenimi domačimi blagovnimi znamkami. Tako direktor celjske mlekarne Marjan Jakob ugotavlja, da kljub vsemu še naprej dobro prodajajo izdelke lastne blagovne znamke Zelena dolina, drugače je z izdelki, ki jih delajo pod trgovskimi blagovnimi znamkami. Tu je konkurenca ob preseženi ponudbi mleka na evropskem trgu že naredila svoje.

Prepoznavnost lastnih blagovnih znamk in dosedanji vložek v promocijo se obrestuje tudi mlekarni Planika, ki ima tudi zato med slovenskimi mlekarnami zaradi zvestobe kupcev poseben položaj. Kot poudarja njena direktorica Anka Miklavič Lipušček, bi bilo za mlekarski sektor nujno kaj narediti tudi pri javnih naročilih, kjer bi po njenem, po domače povedano, »morali imeti pamet«, pa bi bilo za vse koristno.

Dodaja še, da je težava, ker so to izdelki, ki nimajo prav dolgega roka trajanja in jih je treba prodati, padajo pa tudi cene surovega mleka v izvozu. »Ker se kar precej mleka izvozi, so tudi naše mlekarne zdaj na slabšem. Zato je pomembno poudarjati našo zgodbo in krepiti zavedanje, da je poseganje po domačih izdelkih dobro za vse, tako za potrošnika, za zaposlene v živilskopredelovalni industriji in za kmetijstvo. To je sklenjen krog, na katerem je treba delati.«