Tiskane izdaje
Ljubljana – Ob dvajsetletnici prvih ekoloških kmetij s certifikati in ugotovitvah, da cilji razvoja ekološkega kmetijstva niso bili doseženi, čeprav je ekohrana medtem postala velik posel, se ekokmetje spet povezujejo, tokrat v Zvezo društev ekoloških kmetov Slovenije.
Njena predsednica je septembra lani postala Marija Marinček, ki vodi tudi združenje za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele krajine ter je sama ekološka kmetovalka. Na posvetu o razvoju ekološkega kmetovanja v državnem svetu je obljubila, da bo zveza zastopala interese vseh ekoloških kmetov, si prizadevala za njihovo povezovanje, sodelovanje z državnimi institucijami in hitrejši razvoj ekološkega kmetijstva v Sloveniji.
Letos zveza načrtuje vzpostavitev nove ekološke blagovne znamke živil, ki bo podrobno opredeljena s strožjimi standardi od zahtev nacionalne oznake ekološki. Pridobili jo bodo lahko kmetje, ki bodo ekološko kmetovali na celotni površini kmetije. V zvezi želijo uvesti ekoobroke v šole in vrtce, prav tako si bodo prizadevali, da bi ekološko kmetijstvo dobilo več kmetijskih svetovalcev. »Eden od vzrokov, da se kmetje ne odločajo za ekološko kmetovanje, je, da ne vedo, koga bi lahko prosili za pomoč,« pravi Marinčkova. Trije svetovalci specialisti, kolikor jih je zdaj, in tudi osem, kolikor jih je načrtovanih, je za 3600 ekoloških kmetij premalo; »že od leta 2010 govorimo, da bi jih potrebovali 15«. V zvezi se ne strinjajo z rešitvijo Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, da morajo vsi terenski svetovalci obvladovati tudi ekološko kmetovanje, saj to zahteva specifična znanja. Poleg tega nekateri svetovalci do ekološkega kmetovanja nimajo pravega odnosa.
Finančni dolgovi stare zveze
V zvezo se je do zdaj vključilo pet združenj ekoloških kmetov iz Gorenjske, severne Primorske, Istre, Dolenjske in združenje Deteljica, ki pokriva savinjsko, kozjansko, koroško in del štajerske regije. O vključitvi se dogovarjajo še z združenjem ekoloških kmetov iz severovzhodne Slovenije, zunaj pa ostajata združenji za Osrednjo Slovenijo in Prlekijo, ki sta neodzivni. Pridruženi člani so izstopili iz Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije, ki je že dlje neaktivna, obremenjena naj bi bila tudi z dolgom zaradi nedokončane izvedbe projekta Bio užitek, ki ga je vodil predsednik Boris Fras.
Za uresničenje svojih načrtov bo zveza morala pridobiti veliko več članov. Zdaj je vanjo vključenih malo več kot 400 kmetij. Marinčkova prikima, da je povezovanje (za skupni nastop na trgu) tudi simptomatična težava v ekološkem kmetijstvu. »Veliki kmetje, ki že imajo vzpostavljeno pridelavo in predelavo, niso pripravljeni deliti svojih izkušenj z drugimi, zato društva organizirajo ekskurzije v tujino, kjer se naši kmetje učijo od tujih kmetov, ki so znanje bolj pripravljeni deliti.« Slovenske ekološke kmetije so po njenem mnenju dobrega zdravja, večina večjih ima naslednika, »in ti mladi so energija, da se na kmetiji kaj spremeni«.
Madež na uvoženi ekohrani
Manj optimističen je predsednik združenja ekoloških kmetov Deteljica in ekološki kmet Jože Ledinek. »Ekološko je postalo velik posel, ki je nekoliko švignil mimo nas. Vsem slovenskim ekokmetom se močno mudi.« Prodaja na tržnicah in drugod se slabša, medtem ko se potrošnja večinoma uvoženih ekoživil v trgovskih verigah povečuje. A za temi živili se marsikdaj skriva temna zgodba. V Italiji delavci na poljih pridelujejo ekološko hrano v suženjskih razmerah. »Hrana prenaša tudi energijo in čustva, zato od uvožene ekohrane, razen nižje cene nimate nič v primerjavi z ekohrano, ki jo prideluje slovenski kmet s srcem, motiko, pri tem ne uporablja izjemoma dovoljenih ekoloških sredstev in nima njive med avtocestama. Vsakogar, ki dvomi, pozovem, naj vzame v roke certifikat in pogleda, kaj kmetija prodaja. Imamo enega najstrožjih nadzorov. Slovensko ekološko hrano je treba spoštovati.«
