Tiskane izdaje
Prihodnje leto bomo praznovali stoto obletnico rojstva Miltona Friedmana. Friedman je bil eden od najpomembnejših ekonomistov 20. stoletja – Nobelov nagrajenec, ki je pomagal pojasnjevati monetarno politiko in teorijo potrošnje. Najbolj si ga bomo zapomnili kot vizionarja, ki je intelektualno utemeljil načela zagovornikov prostega trga v drugi polovici 20. stoletja, in kot sivo eminenco v ozadju dramatičnih sprememb ekonomske politike po letu 1980.
Ko številni po vsem svetu niso več verjeli v vsemogočnost trgov, je Friedman jasno in razumljivo pojasnil, da so zasebna podjetja temeljni pogoj za uspešno delovanje gospodarstva. Vsa uspešna gospodarstva temeljijo na gospodarnih in delavnih posameznikih. Kritiziral je vladne predpise, ki so oteževali razvoj podjetništva in omejevali trge. Kar je bil Adam Smith v 18. stoletju, to je bil Milton Friedman v 20. stoletju.
Medtem ko so leta 1980 po televiziji predvajali prelomno Friedmanovo oddajo Free to Choose (Svobodno izbiram), se je svetovno gospodarstvo korenito spreminjalo. Ronalda Reagana, Margaret Thatcher in številne druge državne voditelje so navdihnile Friedmanove zamisli, zato so začeli odpravljati omejitve in predpise, ki so jih države sprejemale v prejšnjih desetletjih.
Kitajska se je odpovedala centralnemu načrtovanju in dopustila, da so se trgi začeli razvijati – najprej kmetijski, nato tudi trgi z industrijskimi izdelki. Latinska Amerika je hitro odpravila trgovinske ovire in privatizirala svoja državna podjetja. Ko je leta 1990 padel Berlinski zid, nihče več ni dvomil o tem, kako se bodo razvijala nekdanja nadzorovana gospodarstva – usmerila se bodo na proste trge.
Zaslepljenost
s teorijo
Toda Friedmanove razlage niso bile vedno tako posrečene. Ko je goreče zagovarjal moč trgov, je potegnil preostro ločnico med trgom in državo. Vlade je označil za sovražnice trga in nas s tem tako zaslepil, da nismo mogli razumeti očitne resnice o tem, da v vseh uspešnih gospodarstvih pravzaprav delujeta oba dejavnika. Po finančni krizi, ki se je začela tudi zato, ker smo dopustili, da so imeli trgi preveč proste roke, se svetovno gospodarstvo žal še vedno bojuje s to zaslepljenostjo.
Friedman je močno podcenjeval vlogo državnih ustanov pri delovanju trgov. Verjel je, da morajo vlade poskrbeti samo za to, da bodo vsi upoštevali lastninske pravice in pogodbe, in – hokus pokus! – že bodo trgi začeli magično delovati. Vendar sodobna gospodarstva ne potrebujejo trgov, ki bi sami ustvarjali, sami določali pravila delovanja, se sami od sebe stabilizirali ali sami upravičevali svoje delovanje. Vlade morajo vlagati v prometna in komunikacijska omrežja; preprečiti morajo asimetrične informacije, zunanje učinke in neuravnoteženo pogajalsko moč; umiriti paniko zaradi razmer na finančnih trgih in ublažiti učinke recesije. Hkrati pa se morajo odzivati na zahteve ljudi, ki potrebujejo varnost in socialno zavarovanje.
Trgi so najpomembnejši sestavni del tržnega gospodarstva, tako kot so limone najpomembnejša sestavina limonade. Čisti limonov sok je skoraj nemogoče piti. Če hočemo narediti dobro limonado, moramo dodati vodo in sladkor. Seveda lahko uničimo limonado, če vanjo vlijemo preveč vode, in tudi trgi ne bi mogli biti uspešni, če bi se vlada preveč vmešavala v njihovo delovanje.
Vendar ne smemo popolnoma zavračati vode in sladkorja, najti moramo ravno pravo razmerje. Hongkong, ki ga je Friedman omenjal kot vzor družbe s prostim trgom, je še vedno izjema, ki ne upošteva pravila o mešanih gospodarstvih, v katerih delujeta oba dejavnika, vendar je celo tam vlada posegla na trg, ko je zagotovila zemljo za gradnjo stanovanj.
Kdo proizvaja
svinčnike
Večina si bo Friedmana zapomnila predvsem kot majhnega, skromnega, nasmejanega profesorja, ki z visoko dvignjenim svinčnikom v roki pred kamerami razlaga pomen trgov. Več tisoč ljudi po vsem svetu je moralo sodelovati, da so izdelali
ta svinčnik, je govoril Friedman –
v rudnikih je bilo treba izkopati grafit, posekati drevesa, zbrati sestavne dele in oglaševati končni izdelek. Nobena osrednja oblast ni usklajevala njihovih dejanj; mojstrsko narejen izdelek je omogočila magija prostih trgov in cenovni sistem.
Več kot trideset let pozneje lahko povemo zanimiv konec zgodbe o svinčniku (zgodba je pravzaprav temeljila na članku ekonomista Leonarda E. Reada). Danes večino svinčnikov izdelajo na Kitajskem – v gospodarstvu, ki je pravzaprav nenavadna mešanica zasebnega podjetništva in državnega nadzora.
Sodobni Friedman bi morda hotel izvedeti, zakaj je Kitajska začela obvladovati industrijo izdelave svinčnikov in prevladala še na številnih drugih področjih. Mehika in Južna Koreja imata na voljo boljše vire grafita. Lesnih zalog v gozdovih je več v Indoneziji in Braziliji. Nemčija in Združene države Amerike imajo boljšo tehnologijo. Kitajska ima na voljo veliko poceni delovne sile, vendar jo imajo tudi v Bangladešu, Etiopiji in številnih drugih gosto naseljenih državah z nizkimi dohodki.
Ključna vloga
vlade in državnih institucij
Gotovo so k temu najbolj pripomogli podjetni in delavni kitajski podjetniki in delavci. Vendar bi bila sodobna zgodba o svinčniku nepopolna, če ne bi omenili tudi kitajskih državnih podjetij, ki so zagotovila začetne naložbe v tehnologijo in usposabljala delavce; popustljive gozdarske politike, zaradi katere so umetno ohranjali nizko ceno lesa; velikodušnih izvoznih subvencij; in državnih posegov na devizne trge, zaradi katerih imajo kitajski proizvajalci pomembno prednost pred drugimi. Kitajska vlada je subvencionirala, ščitila in spodbujala svoja podjetja, da bi omogočila hitro industrializacijo in spremenila globalno delitev dela v svojo korist.
Friedman bi takšne vladne ukrepe gotovo obžaloval. Vendar bi bilo več tisoč delavcev, zaposlenih v kitajskih tovarnah svinčnikov, zelo verjetno še vedno siromašnih nekje na podeželju, če ne bi vlada spodbudila tržnih silnic in omogočila razvoja industrije. Če upoštevamo kitajske gospodarske uspehe, je težko zanikati, da so tudi vladni gospodarski ukrepi zelo pomembni.
Položaj navdušencev nad prostim trgom se v zgodovini ekonomske misli ne bo spreminjal. Vendar nam misleci, kakršen je Friedman, zapuščajo dvoumno, nejasno dediščino. Kajti v ekonomski zgodovini so pravzaprav intervencionisti tisti, ki so dokazali, da so lahko uspešni na najpomembnejših področjih.
Project Syndicate, 2011
––––––
Dani Rodrik, profesor mednarodne politične ekonomije na Harvardu in avtor knjige The Globalization Paradox: Democracy and the Future of the World Economy (Paradoks globalizacije: demokracija in prihodnost svetovnega gospodarstva).
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
