V nadaljevanju preberite:
Emila Tedeschija sem v Magazinu Jutarnjega lista pred štirinajstimi leti predstavil takole: čeprav je po duši roker, živi v najtišji ulici v Zagrebu. Rad pa ob treh zjutraj sliši tapkanje košarkarske žoge s starega Lokomotivinega igrišča, ki ga je pomagal prenoviti. Poskušal je kupiti Podravko, pa je namesto tega izvedel največji hrvaški prevzem v Sloveniji, tako da je njegovo podjetje zdaj večje od Podravke. Ko je pred tem šla Atlantic Grupa na borzo, je bila to največja in najuspešnejša zasebna javna ponudba delnic v regiji. Potem je vrag vzel šalo, trg se je sesul in delnica je potonila z drugimi vred, vendar je kmalu oživela in bila dve leti zapored razglašena za najuspešnejšo na majhnem hrvaškem kapitalskem trgu. Leto dni je bil skoraj vsak dan v medijih – deloma zaradi Podravke in Droge Kolinske, deloma zaradi Hrvaškega združenja delodajalcev (HUP), katerega aktiven član je. Potem se je zaprl in utihnil.
Danes vemo, da zadnje ne drži. Tedeschi ni nikoli utihnil, odločil se je le, da bo drugačen, kar pa je že tako vedno bil. Odločil se je zgraditi podjetje, ki bo dihalo s skupnostjo, kar je v našem na novo osvobojenem predkapitalizmu nekaj ekscentričnega, včasih pa tudi neprijetnega za protagonista, ker mu zamerijo, da vztraja pri drugačnosti. Poleg vsega je sprejel idejo Tima Judaha, enega vidnih sodelavcev revije Economist, ki si je izmislil izraz »jugosfera«. To naj bi bilo območje, osvobojeno politike, povezano s skupno kulturo, sorodnimi jeziki in medsebojno lahko razumljivimi običaji. Med drugim še vedno pravi, da ljudje na tem območju »niso obsojeni na sobivanje«, ampak da je to njihov edini naravni habitat. Družba Atlantic Grupa deluje na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji, tudi Avstrijo ima za domači trg. Njen cilj pa je, da bi to postala še Nemčija.
Pogovarjala sva se na sedežu Atlantic Grupe v Zagrebu, v stavbi, ki so jo kupili leta 2023 in v kateri domujejo poleg njih še regionalni urad Evropske banke za obnovo in razvoj, Veleposlaništvo Poljske in podružnica Zagrebške banke.
Kakšno je danes poslovno okolje na Hrvaškem v primerjavi s tistim pred vstopom v Evropsko unijo?
Tisto obdobje se mi zdi kot daljna preteklost. Integracija nam je prinesla veliko, lažje je delati. Poleg tega menim, da se je od takrat na naši poslovni sceni jasno pokazalo, kdo resnično nekaj velja in komu se ni uspelo prilagoditi. Seveda pa je v poslu popolnoma normalno, da podjetja propadajo in da se rojevajo nova. Prehodno in posttranzicijsko obdobje, če ju lahko tako imenujemo, sta zdaj za nami. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, na primer, ni bilo konvertibilnih valut. Prišel si v banko plačat tujemu dobavitelju, pa nisi mogel. Tudi posojil ni bilo na voljo. Obrestne mere so bile grozljivo visoke. Govorili smo o hiperinflaciji. Čutili smo pomanjkanje ... Pri tem neposredne grožnje bližajoče se vojne sploh ne omenjam. Evropska integracija pa je omogočila prost pretok ljudi, kapitala, blaga in storitev. Zdaj lahko potujemo po vsej Evropski uniji in drugod brez vizumov, z osebno izkaznico, brez kakršnegakoli nadzora. Naši otroci lahko študirajo v Padovi, Talinu, Maastrichtu ali Lundu. Ko smo se sami vpisovali na univerzo, so bile to oddaljene sanje. Zdaj je to nekaj normalnega, tudi tuji študenti prihajajo študirat k nam. Seveda lahko govorimo tudi o obstoju Evropske unije, kakršna je zdaj, in o tem, ali bi lahko bila boljša, lahko si zastavimo filozofsko vprašanje, ali je ta družbena oblika prišla do svojega maksimuma in celo svojega konca, tako kot vsa zahodna demokracija. Morda lahko celo rečemo, da smo priča padcu nekega imperija, neke dobe.
Predvidevam, da lahko.
Mi, ki smo malo starejši, se včasih počutimo srečne, ker smo živeli v nekih drugih časih, ki so bili kljub vsem omenjenim težavam – ali pa se nam je vsaj tako zdelo – srečnejši in uspešnejši. Če se zdaj vrnem k vprašanju, ali je delo na Hrvaškem zdaj preprostejše in ali je življenje lažje in boljše kot pred 15 leti, je moj odgovor pritrdilen, ne glede na to, kako nepriljubljeno je to včasih reči. Ljudje morda mislijo, češ on lahko to govori, mi pa težko živimo. Ampak mojemu mnenju pritrjujejo ljudje, ki so v zadnjem desetletju odšli iz Hrvaške in ne živijo več tukaj. Oni lahko hitro prepoznajo, da se je življenjski standard popravil. Seveda pa to ne pomeni, da je vse, kar se je v hrvaški družbi zgodilo in se še dogaja, pozitivno.
| Next
Komentarji